Monika Kučinič: Bolečine ne čutim več

Tisti, ki so Moniko videli v ringu, vedo, zakaj je njen vzdevek Pitbull. Njen cilj je kmalu nositi naziv svetovne prvakinje. Potem ko sem jo videla od blizu, ne dvomim, da ji to lahko uspe.

Mansardna telovadnica nad trgovskim centrom v Domžalah. Vroče je in rahlo zadušljivo, a še zdaleč ne toliko, kot bo na koncu treninga. Devet postavnih dedcev in ena majhna, a ‘nabita’ punca. Monika Kučinič, naša edina profesionalna borka MMA – mešanih borilnih veščin. Na nedavni mednarodni prireditvi v Tivoliju je spet zmagoslavno dvignila roke nad premagano nasprotnico.

Kolebnice švistajo po zraku, medtem ko skačejo. Ogrevanje. Vsi so videti še spočiti in hladni. Hop hop hop do piska. Kratek odmor in spet pisk. Monika skaklja z noge na nogo, levo, desno, poplesuje. Učinkuje lahkotno. Majhna, tako da je kljub izklesanim mišicam videti drobna, z baletno figico na glavi, nasmehom in glasom, ki je mehak, umirjen in niti malo zadihan. Njene oči so svetle in bistre, poteze njenega obraza markantne. Smeje se kot dekletce. Težko si jo ta trenutek predstavljam kot ubijalski stroj v ringu. A ni mi treba dolgo čakati.

Vaje postajajo težje, intenzivnejše. Prevali, kombinacije korakov in udarcev, stoja, preval ... Zdaj so tla že mokra od znoja, dihanje je zasoplo. Povprečen rekreativni telovadec bi bil po 15 minutah tega drila že spužva. Tu pa ni popuščanja, šele ogrevanje je. Za boj, ki bo vsaj toliko ali pa še bolj naporen. Najprej udarjajo po zraku, proti namišljenemu nasprotniku.

Šimen Zupančič

Že takrat se na Monikinem obrazu nekaj spremeni. Vsa mehkoba izgine. Njen pogled izpod čela jo naredi za tiste vrste punco, ki je ne bi hotel razjeziti. Mnogo bolj hitra, okretna in gibčna je kakor moški, s katerimi trenira. Prav vidiš jo, kako bi v ringu lahko kot David spodnesla noge Goljatu. A potrebni sta tudi moč in sila. Te pa imajo fantje več. Da z Moniko ni dobro češenj zobati, fantje odkrijejo takoj, ko se z njo spoprimejo. Čeprav so močnejši in težji, je Monika toliko bolj agresivna in vztrajna. Kdor na začetku poskuša biti 'obziren' z njo, kmalu ugotovi, da z njo ne bo šlo v rokavicah.

Zmagala z zlomljeno čeljustjo

Monika je začela trenirati pred desetimi leti, pri sedemnajstih. Ne prav zgodaj, a njen talent se je pokazal takoj. Po enem mesecu treninga kickboksa, s katerim je začela, je že stala v ringu. Potem je šlo hitro. »Zelo kmalu sem šla v profesionalne vode, a želela sem še več, več boja, bolj zares. Lotila sem se tajskega boksa, in ko sem osvojila tega, sem se lotila MMA, ki je v samem vrhu tovrstnih športov. Po letu treniranja sem že imela prvo borbo in zadnjih pet let sem tu.« To je Monikina služba, od katere živi. Ni pa bilo lahko. To so vendarle obrobni športi, v katere se ne steka ogromno denarja kot denimo v nogomet, košarko ali kolesarstvo. Brez sponzorjev ne gre, še posebej ne na začetku, ko se je treba šele uveljaviti. »Tudi pozneje borbe nimaš vsak mesec, da bi ti prinašala redni priliv. Ali pa ko pridejo poškodbe in moraš okrevati – takrat so sponzorji neprecenljivi.«

Šimen Zupančič

Poškodb je Monika izkusila že dosti: zlom stopalnice, nategnjene vezi, natrgane mišice in večkrat zlomljen nos. Kar mehak je že od udarcev, se posmeje. Poškodbe pridejo takrat, ko kloniš v glavi in energetsko, pove. A ni prehudo, saj pravi, da bolečine sploh ne čuti več. »Na začetku me je grozno bolelo. Skoraj po vsakem treningu sem se doma zjokala, ker je bilo tako težko, še bolj zato, ker sem trenirala s fanti, ki so bili po 15 in več kilogramov težji od mene ter precej višji in močnejši. To pa pomeni tudi močnejše udarce in mete ob tla.«

Sčasoma se je utrdila in tako navadila na bolečino, da je ne čuti več. Ko ji je pred letom nasprotnica v prvi rundi zlomila čeljust, Monika tega še opazila ni. Borila se je do tretje in – zmagala. »Nekaj se je sicer premikalo, pa zob sem izpljunila, ampak da gre za zlom čeljusti, so mi povedali šele zdravniki po boju.« Namesto da bi jo bolelo, jo bolj požgečka, pravi. In po navadi komaj čaka, da dobi eno po nosu, ker jo to razjezi in je potem bolj bojevita. In bojevita je na vso moč.

Pitbull in dekle

Ko gre zares, se Monika spremeni. Njen sicer nasmejani in prijazni obraz otrdi, zobje se stisnejo, čeljust napne. Njen pogled je usmerjen nekam naprej, popolnoma osredotočen in trd kot jeklo. Namesto Monike stoji zdaj pred nami Pitbull. Nizek, a nabit z močjo, okreten, hiter, gibčen in predvsem – neskončno vztrajen in nepopustljiv. Ko se na treningu začnejo vaje s sparing partnerjem, postane noro intenzivno. Videti je kot grob ples dveh sprtih zaljubljencev. Udarci, klinči, davljenja, meti na tla. En sam telesni stik na vso moč.

Monike njen partner preprosto ne more spraviti s sebe. Ko zagrize, ne spusti, dokler se ne oglasi trenerjeva piščal. Ko pa se borba prekine in jo partner, ki spremlja trening s strani, pokliče Moni, je v trenutku spet prijazna, samoobvladana ona. Neverjetno je opazovati to dvojnost. Nujna je za uspeh v borilnem športu, pravi. »Včasih imam občutek, da živim dvojno življenje. Zunaj treningov in borbe, doma, s prijatelji, ljubljenimi osebami in družino sem takšna, kakršna sem. Prijazna, nežna, v bistvu izjemno čustvena. Zjokam se za vsako stvar. Ko pa prideta trening in borba, pa se še sama ne prepoznam. Tisto je druga Monika, agresivna Monika, pitbul. Takrat grizem in takrat ni čustev, ni nežnosti.«

Šimen Zupančič

Na začetku kariere je pred bojem in med njim čutila tudi tisto vročo jezo, ki jo prinese adrenalin. Zdaj je agresija bolj hladna, kontrolirana. A biti mora, brez nje ni uspeha v borbi. »Ko vstopim v kletko, poskušam biti čim bolj mirna, osredotočena. Pozitivna agresija seveda je. V kletki je nasprotnica moja sovražnica. Raztrgati jo hočem, poškodovati, pokončati. Moraš tako razmišljati, če hočeš, da sodnik na koncu borbe prime tvojo roko in jo dvigne v zmagoslavju.«

Še pet let, potem želi postati mama

Na pomisleke, da tako pretepanje sploh ne more biti šport, Monika odgovarja, da je pri MMA ravno toliko spoštovanja kot pri drugih borilnih veščinah. »Spoštovanje izkažemo tako telovadnici kot trenerju, soborcem in nasprotnikom. Zame je to izjemen in lep šport, čeprav razumem, kako je lahko videti od zunaj, za nepoznavalce. A če ga boste nekaj časa spremljali, ga boste začeli ceniti,« pravi Monika. Za pregrete trenutke pa je v kletki tudi sodnik, ki ustavi boj in poskrbi, da stvari ne uidejo iz rok.

Kariera v profesionalnem MMA je tako kot v vsakem športu za ženske zahtevnejša kakor za moške. »Ne moreš biti istočasno profesionalka in mama, zato se tudi ne moreš boriti do 40. leta in več kot moški. Moj načrt je, da se bom borila največ do 35. leta, potem pa bi si rada ustvarila družino. To je, mislim, še dovolj zgodaj, saj je tudi mene mama rodila pri šestintridesetih.« Še ena njena želja pa je nadeti si pas svetovne prvakinje v MMA. Ne dvomim, da ji lahko uspe. Držala bom pesti zanjo.

Kaj je MMA?

MMA pomeni mešane borilne veščine (Mixed Martial Arts). Ta borilni šport združuje tehnike različnih disciplin, kot so boks, tajski boks, rokoborba vrestling), džudžic, judo, karate itd. Borci lahko uporabljajo tako udarce stoje kot tehnike na tleh (npr. davljenja, vzvode, kontrolne pozicije). Najprestižnejša organizacija MMA je ameriški UFC, šport pa je poznan tudi po tem, da boj poteka v osemkotni kletki, ter predvsem po tem, da so dovoljene tehnike, ki jih drugje ne smejo uporabljati – udarci s komolci, koleni, klinč, meti na tla, borba na tleh, davljenja in bolečinski vzvodi. A vse le ni dovoljeno. Prepovedani so udarci v zatilni del glave, v mednožje, grizenje, praskanje, zbadanje v oči ali brcanje v glavo borca, ki je že na tleh.