Andrej Križ

Prvič smo se srečali pred enajstimi leti. Pozornost je pritegnil v zgodbi mladega Jana Šilca po možganski kapi. Fant je povedal, kako se je Tomislav Brumec tretji dan po njegovi operaciji (ko je bil še v komi in zdravniki niso bili prav optimistični glede njegove usode) začel postiti in se na daljavo povezal z njegovo energijo. Uvidel je, da ima še veliko načrtov ter volje do življenja, in naslednji dan so Janovi starši izvedeli, da fant ni več v kritičnem stanju. Danes zadovoljno živi na Kanarskih otokih. Brumec pa je v tem času še poglobil svoje sposobnosti in znanje ter na podlagi hvaležnih pričevanj ljudi o ozdravitvah, ki se tistim, ki delovanja energij ne razumejo, pravzaprav zdijo čudežne, napisal knjigo Ljubezen, ki zdravi.

Po »naključju« smo se spet srečali v Olimju, enem od krajev, kjer že vrsto let prireja skupinske terapije, predavanja in delavnice. Na terapiji sta bila še Maja in Danilo, ki Brumca že nekaj časa obiskujeta in poudarjata, da so se v tem času v njunih družinah zgodile velike spremembe. Danilo je denimo začel prihajati pred štirimi leti, ko mu je umrla prva žena. S pomočjo terapij je spet našel potrebno motivacijo in veselje v življenju, danes je drug človek, pravi. Teden pred tem je prišel zvit od bolečin zaradi išiasa. Med Tomislavovo terapijo pa se je zvijal kot telovadec.

»Že prvič se je bolečina sprostila za eno tretjino, danes ne čutim ničesar več, le mir in srečo,« je povedal. »Telo je smerokaz, bolezen je le posledica. V nezavednem moramo prepoznati vzorce in se povezati s svojim dušnim delom. Ko se zavedno in nezavedno združita, se začne raztapljati tema. Konflikt je v nas, večina ljudi pa išče rešitve zunaj sebe. Da bi se spremenil, se moraš sprejeti – vse dele sebe.« Takrat pride do povezanosti, ki jo razvijamo s samorefleksijo. Svetlobo moramo aktivirati znotraj sebe. »Zato je treba iskreno opazovati svoje misli, čustva in motiv za določeno akcijo; če se ne poistovetimo s tem, kar je v nas, lažemo sami sebi,« razloži Brumec.

Most med medicinama

»Glede na to, da se pogovarjamo samo o vojnah in problemih, sem razmišljal, koliko lepote je v ljudeh, ko drug drugemu dajemo nekaj lepega. Zato sem se odločil vsa ta razmišljanja, občutke in hvaležnost, ki izvira iz pisem ljudi, ki so poiskali mojo pomoč, objaviti. Objavil sem jih, kot so napisani, le imena smo spremenili.« S knjigo med drugim želi ustvariti most med alopatsko in komplementarno medicino.

Za ljudi bi lahko veliko več naredili, če bi razumeli komplementarnost, da torej drug drugemu ne skačemo v znanje, ampak se lahko dopolnjujemo. »Najbolj žalostno je, ko pride k tebi 78-letna ženska, ki ji je zdravnica rekla, da če bi bila ona njena mama, bi ji zdravila samo še bolečine. A ženska se ni videla stara, ni se še želela vdati in posloviti, hotela je še videti vnuke in pravnuke. Rekla je, da so ji takrat vzeli še tisto malo upanja, kar ga je imela. Pridobila si je drugo mnenje, druga zdravnica jo je operirala, mi pa smo jo podpirali pri ciklusih kemoterapij, omilili kontraindikacije in zdaj živi! Človeka težko zdravi nekdo, ki ne verjame v zdravljenje, ki s celostjo svoje biti ne verjame, da ti lahko uspe. To je zato, ker gledajo samo fizično telo. Alopatska medicina je telo naštudirala do potankosti. Diagnostika se je zelo razvila, pri odnosih, veri v človeka pa izgubljamo. S knjigo sem želel malo spodbuditi razmišljanje tistih, ki raziskujejo te težko izmerljive stvari. Da bi se kdo ojunačil in znanstveno razkril, da bi ljudje razumeli, da vsega ne moremo prijeti, pa lahko kljub temu dokažemo, da obstaja!«

Nevidni svet obstaja! Nadaljevanje prispevka vas čaka v poletni številki revije Jana.

revija Jana