Mateja J. Potočnik

Danes Žaba, kot Anžeta Laniška prijatelji kličejo od otroštva, ve, kako je zmagati v Planici. Doživeti to pred deset tisoči navijači po tako naporni sezoni – ko našim orlom na začetku ni šlo ravno najbolje – je res nekaj posebnega.

V svojega moža je ves čas neomajno verjela njegova Nastja, najboljša prijateljica, opora in manualna terapevtka, s katero sta skupaj še iz srednje šole. Zdaj sedemletni sin se jima je rodil, ko je bil Anže star komaj enaindvajset let.

Poleg Nastje vanj trdno verjame njegova terapevtka in družinska prijateljica Meta, odgovorna za Anžetovo psihološko pripravo. Do uspehov pa vsem našim orlom tlakuje pot nadvse simpatični trener Robert Hrgota. Le redki vedo, da je Robi tudi ponosni očka pol leta starega sina.

Brez truda in trdega dela ni zmag

Zmaga je rezultat kopice stvari, razloži 28-letni Anže Lanišek. »Celo leto treniraš, da potem iz tedna v teden ob koncih tedna na tekmah daš vse od sebe in se trudiš biti ves čas boljši. V to je vloženega res veliko dela. Treningi namreč niso samo brutalno naporni, temveč vsebujejo tudi veliko tistega drobnega in skritega, ki pa je potem na koncu odločilno.

Ne gre za to, kdo hitreje in več preteče, temveč tiči skrivnost v finomotoriki –  kdo se na skakalnici bolje počuti, ima boljše mikro občutke v počepu, začuti, od kod je najboljše skočiti. To usvajaš s specialno vadbo in veliko ponovitvami, pri katerih se izboljšujejo skakalni koti in položaji. Na rolkah, vozičkih in vadbi z mesta pa je treba narediti vse za koordinacijo ravnotežja, da skušaš čim bolje uprizoriti skakalni moment. Zelo pomembna je tudi glava – vizualizacija, da si znaš vnaprej predstavljati skok.«

Slabo obrniti v svoje dobro

»Na igrišču sem pri igri izgubil, za kazen sem moral v zelenem reprezentančnem dresu odskakati kot žaba, pa so me starejši začeli zafrkavati. Sprva mi je šlo to močno na živce, nisem hotel sprejeti zbadljivk, nato pa mi je mama svetovala, naj slabo obrnem sebi v prid. Ko sem začel skakati, sem bil zelo eksploziven, ugotovil sem, da mi je vzdevek Žaba pisan na kožo. In tako je ostal z mano,« pove Anže, ki se je rodil v čisto običajni družini.

Starša nista bila športnika, nasprotno, mama dobesedno živi v rožicah, saj ima v Ljubljani cvetličarno. Prav dohodek iz cvetličarne mu je omogočil treninge in plačilo tekmovanj v mladosti, zato je s ponosom nosil logotip mamine cvetličarne na smučeh.

Oče pa dela v podjetju, ki prodaja slaščičarske pripomočke. Sin, ki je bil od malega zelo živahen, je najprej oboževal nogomet in skoke sočasno. Nato pa je starša več kot pol leta prosil, da sta mu dovolila popolnoma se predati skokom. In ljubezen je bila rojena.

Že zgodaj na svojem

»Starša se udeležita vseh mojih tekem doma in v bližnji tujini, če jima dopušča čas. Na največje tekme pa ni nujno, da gresta, ker so včasih zelo daleč od doma. Tam se mi v zadnjih letih običajno pridružita Meta in Nastja, saj ju tam najbolj potrebujem.«

Starša sta sina vedno podpirala, kar Anže še danes izjemno ceni, njuna najboljša življenjska popotnica pa je nasvet, naj poskuša uživati v vsaki stvari, ki jo počne. Prav zato je pri dobrih osemnajstih lažje odletel iz družinskega gnezda v Domžalah in se preselil v Kranj.

Mediaspeed

»Zdelo se mi je fino, da se čim prej osamosvojim. Uspel sem si izpolniti sanje o svojem stanovanju. Hvaležen sem staršem za veliko pomoč in podporo, ko sem kupoval stanovanje. Občutek, ko si na svojem, je res neverjeten in vreden vsega truda,« pravi. Za Kranj se je odločil zaradi boljšega in hitrejšega dostopa do krajev za trening in telovadnice.

Poleg tega je po naključju tam odraščala tudi njegova Nastja, s katero sta se spoznala pred dobrimi desetimi leti. »Vse na njej mi je bilo všeč, še bolj pa, ko sva se začela pogovarjati in sva se lahko pogovorila čisto o vsem. Vse sem ji lahko zaupal, ravno tako ona meni … Najprej sva bila prijatelja, nato pa sva ugotovila, da čutiva še nekaj več. To je preraslo v ljubezen,« pripoveduje Anže, ki je že zgodaj vedel, kakšno partnerko si želi. Nastja je bila vse to in še več.

Vse na njej mi je všeč, še posebej to, da se lahko pogovoriva čisto o vsem. Vse ji lahko zaupam.

Včasih se mi oglasi slaba vest

Ne samo ljubezen, doma ima tudi odlično manualno terapevtko. Nastja s svojim bogatim znanjem pomaga ljudem pri odpravljanju bolečin. »Po izobrazbi je delovna terapevtka, vendar je veliko časa posvetila izobraževanju. Zdravstvenih težav ljudi se loteva celostno. Meni je pomagala, da sem skozi leta ugotovil, kaj najbolj ustreza mojemu telesu. Pomaga mi pri vajah in postavitvi telesa, ve, kaj je primerno zame, da se ne bom 'prekuril', a bom vseeno napredoval. Določene njene  nasvete poskušam vključiti v trening.«

Za današnje čase je že zgodaj, pri 21, postal očka. »A v času mojih staršev so bila ta leta za starševstvo nekaj običajnega, naravnega. Z Nastjo sva si želela množine,  vendar na začetku ni bilo preprosto. Jaz sem čez leto odsoten več kot dvesto dni, tako da sem ji hvaležen, da je tako dobra žena in mama ter da podpira več kot tri vogale našega doma. Kadar sem na poti, se mi včasih oglasi slaba vest.

Kadar sem na poti, se mi včasih oglasi slaba vest, a me pomirja zavedanje, da tako skrbim za finančno varnost in stabilnost družine. Sem pa marsikaj zamudil, celo rojstvo sina Iljana Luke.

Pa sta mi potem Meta in Nastja skupaj dopovedali, da je pravzaprav to, da hodim po svetu in uspešno nastopam, velik prispevek za mojo družino, saj ji s tem zagotavljam finančno varnost in stabilnost. To me je pomirilo. Vem pa, da sem marsikaj zamudil, celo rojstvo sina Iljana Luke, saj sem bil takrat na tekmi na Japonskem. Se mi je pa zelo mudilo domov, da ga stisnem k sebi,« se spominja športnik.

Očka

Kljub obilici treningov in tekem skuša biti čim bolj aktiven oče. »Iljan je zelo živahen, navihan in radoveden otrok, ki ga zanima zelo veliko stvari. V šoli obiskuje košarko in nogomet. Kljub temu da sem veliko odsoten, skušam biti čim bolj prisoten pri njegovi vzgoji. Z veseljem pogledam njegove domače naloge, pa šolsko torbo … Na srečo v prvem razredu še ni toliko vsega,« se smeji skakalec, ki bo v prihodnjih tednih skušal nadoknaditi vsaj nekaj skupnega časa, česar se neznansko veseli.

Čakajo jih počitnice v Egiptu, kmalu zatem pa se začnejo priprave na novo sezono. Z Nastjo si želita tudi povečati družino, vendar sta za zdaj oba tako vpeta v njegovo kariero, da bi težko našla čas še za enega otroka. »Morda v bližnji prihodnosti. Želja je, saj je starševstvo res nekaj lepega.«

Robert Hrgota: Šport je najboljša varuška

Robi, kot ga kličejo skakalci in prijatelji, si je po koncu tekem v Planici globoko oddahnil. Sezona se je razpletla sanjsko, je zadovoljen 37-letni trener, ki ga kljub mladosti naši orli globoko spoštujejo.

V šport je prišel po naključju. Starša sta sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja prišla v Velenje s trebuhom za kruhom iz bosanskega mesta Kakanj. Oče, gradbinec, se je zaposlil v premogovniku, mama pa v Gorenju. Dobršen del njegove družine pa je v Splitu.

Mateja J. Potočnik

»Imeli smo običajno blokovsko življenje delavskega razreda: starša sta delala, vsi otroci pa smo bili enaki in se cele dneve družili na igriščih. Imam še tri leta starejšo sestro, ki je pazila, da nisem počel neumnosti. Ker sem bil zelo živahen otrok, sta me starša vpisala v vse možne športe. Poskusil sem kopico krožkov z žogo. Moja varuška so bili krožki in sestra,« se muza Robert, ki so ga starši učili, da je treba biti korekten, spoštljiv, ceniti sebe in druge. Vse to je zlahka zapopadel, ravno tako kot smučarske skoke, ki so postali njegova velika ljubezen, pa tudi kariera.

Samozavest, ne aroganca

Po koncu skakalne kariere je postal trener. Najprej je v skakalnem klubu Triglav Kranj delal z mladimi in postal pomočnik trenerja v B-reprezentanci. Želel je pomagati drugim, da ne bi delali enakih napak, kot jih je sam kot tekmovalec. »Ko začneš gledati po okolici, se obremenjuješ z dejavniki, na katere nimaš vpliva. Za uspehe je treba biti osredotočen nase.

Vse je preprosto, vendar znamo ljudje zakomplicirati vsako stvar. Ko gre, je vse v redu, ko pa ne, še žlico držiš narobe, če sem lahko malce slikovit. Laže je, če imaš ekipo, kot je naša, fante in štab, pa skupaj najdemo rešitev.

Da fantje pridobivajo samozavest, vedno skušam delovati predvsem z lepo besedo in pozitivnim pristopom. Verjamem v samozavest, a to ni aroganca. Treba je biti skromen in imeti zaupanje v to, kar počneš. Ko ne gre, se pokaže karakter. Letos so fantje iz težkega obdobja znali narediti nekaj lepega s sanjskim zaključkom,« pove Robert, ki pri svojem delu prisega na iskrenost in doslednost.

Slovenci smo po njegovem mnenju znani po tem, da znamo dobro improvizirati, če je treba. »V Sloveniji je pri športih veliko konkurence. Če nimaš izjemnega rezultata, uspeha, ne prideš na površje. Ponosen sem, da imamo v Sloveniji toliko odličnih športnikov – nogometaše, košarkarje, odbojkarje, plezalce, skakalce …

Mediaspeed

Športna pot je lepa, obenem pa zahtevna. Meni je šport dal vse, kar imam v življenju: kariero, službo, ženo … Res lahko rečem, da sem rojen pod srečno zvezdo,« je vesel trener, ki je ravno preko športa pred skoraj desetletjem spoznal tudi partnerko Talito Slatnar, hčer Petra Slatnarja, inovatorja in proizvajalca skakalne opreme.

Šport mi je dal vse, kar imam v življenju – tudi ženo. Rojen sem pod srečno zvezdo.

»Hvaležen sem ji za podporo. Oba se zavedava, da vsaka zveza zahteva kompromise. Če se lahko dogovoriš in najdeš ravnovesje, potem lahko funkcioniraš skupaj. Ne zdi se mi pomembno, koliko časa preživiš skupaj, temveč kako kakovosten je. Če je skupni čas dober, odtehta dneve, ko te ni doma,« razlaga trener, ki čas s svojo Talito rad preživlja aktivno in v naravi. Še posebej se rada potepata po neodkritih kotičkih Slovenije. Strinjata se, da živimo v prekrasni deželi.

Zaradi Izaka teže odhaja od doma

Pomembna prelomnica se je v njegovem življenju zgodila lansko jesen, ko je postal očka. »Spontano sva začutila, da je pravi čas za družino, ki sva si jo oba želela. Imava krasnega sina Izaka, zaradi katerega mi je še teže odhajati od doma. Na srečo se zavedam, da to ne bo večno in da bom odsotnost slej ko prej nadoknadil.

Zaradi sina Izaka mi je še težje odhajati od doma.

Seveda sem bil navzoč pri porodu in trenutek, ko dobiš otroka v naročje, je res magičen. Pa tudi zdaj, ko je že večji, rad preživljam čas z njim. Znam razbrati njegove potrebe in prav pomirja me, ko vidim zadovoljnega dojenčka,« pove ponosni očka, ki svojo drago razveseli s tem, da ji pomaga pri hišnih opravilih. Ker Talita ve, da nerad kuha, toliko bolj ceni, kadar jo pocrklja s kakšnim kosilom. In če jo še zmasira, nasmeh zlepa ne izgine z njenega obraza.

Priljubljeni trener se bo za uspešno končano sezono nagradil tako, da bo svojo družino peljal na zaslužen dopust, želi si vzeti tudi nekaj časa za kolo in druženje s prijatelji. Poletje bo hitro minilo in spet se bo vse zavrtelo. »Delal bom tako dolgo, dokler mi bo to usojeno, dokler bom lahko kaj prispeval k skokom.« Glede na to, da ima majhnega otroka, pa o