Šimen Zupančič

Štajerski Triglav je kraj, kjer naj bi hodil vitez kralja Arturja, kjer so čarale vile, kjer je vladala razbojniška poglavarka in kjer so ljudje še pred nekaj desetletji na nebu videvali nerazložljive luči. Tudi danes, v dobi razuma, pa na gori in po njej deluje najmočnejša in najbolj magična med vsemi silami: ljubezen.

Za večino ljudi je Boč nič več in nič manj od tega, kar se zdi: eden od čisto zadnjih vzhodnih vrhov Karavank, ki s svojimi slabimi tisoč metri višine z vrha, na katerem čemi razgledni stolp, omogoča fantastičen razgled, kar privablja pohodnike. »Štajerski Triglav« je po državi znamenit predvsem zaradi redke cvetlice velikonočnice, okoliški živelj ga čisla tudi zaradi tradicionalnih prvomajskih zabav.

V domačinih, ki živijo v njegovi senci, pa mogočna pojava vzbuja spoštovanje ob vse bolj nejasni zavesti, da stvari nikoli niso čisto tisto, kar se zdijo. Najdejo se tudi takšni, ki menda vedo, kaj natančno Boč je. Med redkimi posvečenkami in posvečenci v njegove skrivnosti je Darinka Lorger iz bližnje Rogaške Slatine, ki je skozi leta odkrivanja svetih prostorov v gori – pa tudi v sami sebi – z goro stkala posebno vez, zaradi katere za iskrivo šestdeset-in-nekajletnico ni niti najmanjšega dvoma, da je gora živa.

Šimen Zupančič

V domovanju usmiljenih vil

Na razbeljeni poletni dan se na pustolovščino podamo iz samostana v Studenicah, kjer stoji izvir menda (bio)energetsko najmočnejše studenčnice v vsej državi, po katero prihajajo ljudje od blizu in daleč, tudi iz sto kilometrov oddaljene Ljubljane. Ko se s fotografom Šimnom osveživa in spereva s čel glazuro iz potu in odmrle kože ter se tako simbolno prečistiva za obljubljeno svetost, z Darinko krenemo v zavetje hladnega gozda; za nami njen partner Borut poklekne k izviru in se loti polnjenja steklenic, ki sta jih s seboj pripeljala za poln prtljažnik avtomobila.

Ko stopamo po gozdni stezi, se pod nami razlega klokotajoča tožba Toplega potoka, prešibkega, da bi se uprl srkajoči suši; ime je dobil zaradi nenavadne značilnosti, da tudi pozimi ostane prijetno mlačen – tako naj bi po legendi na milo prošnjo otroka, ki se mu je v mrazu zasmilila njegova prezebla mati perica, storile gozdne vile. Čisto suha struga nas po nekaj minutah pripelje do votline, v kateri naj bi živele – diši po vodi, ilovki in živi skali. Darinka prižge svečko in po svežem jamskem zraku razsuje cvetni prah.

Šimen Zupančič

Na prekletem travniku

Kakor je apnenčasti Boč prepreden z jamami in izviri, je prešpikan tudi z legendami. Samo z zgodbami, ki nama jih o Studenicah pove najina vodnica – o grofici Zofiji Rogaški, ki je tu ustanovila hospic in materinski dom, iz katerega je nastal samostan dominikank; o čudodelni moči izvira pri njem; o vilinskem gaju, skrivni podzemni knjižnici, nunskem pokopališču, načrtovanem templju pod vilinsko jamo (…) – bi lahko napolnil pol revije. Toda gora skriva in odkriva še dosti več.

Tukaj je strahovala razbojniška poglavarka Špelka, tukaj je okamnela hudobna babnica, ki se je spravila nad svetega Miklavža, tukaj se je Marija pogovarjala z zvonarjem, tukaj so še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na nebu videvali nerazložljivo čudne leteče predmete. Tukaj so živele sojenice, bele žene, o katerih je mali Darinki govorila še njena mama, ko ji je razkladala pripovedi iz svoje domače vasi, iz magičnega sveta, ki so se ga najstarejši med nami še komaj dotaknili, v preostalih pa živi le še kot komaj sluteni šum za bučanjem krvi v sencih. Ta svet se je pogreznil globoko v podzavest, kot se je v sivi davnini med skale in korenine Boča pogreznila vas brezbožnih vaščanov – na prekletem travniku še danes ne zraseta ne drevo ne visoka trava.

Šimen Zupančič

Sveti gral je ljubezen v tebi

Nad vsemi pripovedmi pa se dviga Boč, legenda sam zase. »Po izročilu je gora votla, v njenem središču pa je srebrno jezero, v katerem spi zmaj,« pove Darinka. Eden od vhodov v središče naj bi bila jama Belojača, ena najdaljših na Štajerskem. Slovenski (psevdo)zgodovinar iz 19. stoletja Davorin Žunkovič je ob proučevanju srednjeveške pesnitve o Parsifalu, vitezu znamenite okrogle mize kralja Arturja, prišel do zaključka, da je junak v svojem iskanju svetega grala nekoč bival v Belojači, sam gral kot svetinja nad vsemi svetinjami pa naj bi bil skrit prav v templju na Boču; stoletja kasneje ga je iskal tudi studeniški župnijski upravitelj Adolf Hyrtek. »Gral je zakopan v srcu vsakega človeka,« se prepričljivo nasmehne Darinka, ko stojimo v veliki dvorani Belojače. »To je najvišja ljubezen, ki zmore odrešiti svet.«

Njene besede slovesno odmevajo po podzemni katedrali, ki v svojih še neodkritih kotičkih seže do korenin gore, te pa sežejo do korenin planeta. Iz temnih kotov jame se svareče razlega cviljenje njenih varuhov – netopirjev, ki bojda hitro zaznajo, s kakšnimi nameni se kdo podaja v podzemlje. Za nekaj minut obstojimo v tišini, uklonjeni v ponižnost pred težo starodavnosti, iz katere je izšel človek; nato se skozi odprtino, ki po obliki spominja na vagino, odpravimo na površje.

Gora z darovi

Letos mineva šestnajst let, odkar se je Darinka Lorger na Boču vnovič rodila. Že v mladosti jo je trpinčila skrivnostna bolezen, glede katere ostaja redkobesedna (»To sem pustila za seboj; zažgala sem vse izvide in končno šla dalje«). Pove le, da je bila stara 31 let, ko ji je zdravnik povedal, da bo živela le še mesec dni. Življenje ji je s hitro operacijo rešil znameniti kirurg Eldar Gadžijev, tretji dan po posegu pa je »začela odhajati na drugo stran«; obsmrtna izkušnja jo je navdihnila, da je začela iskati svoje poslanstvo na tem svetu. Leta 2009 si je na veliki petek oprtala nahrbtnik in izpred kapele na domačiji, na kateri je odraščala njena mati, krenila na Boč.

Šimen Zupančič

Zima je bila drugje že pri koncu, toda gora je bila še vedno pokrita z visokim snegom; zasopla in šibka, s krvavimi žulji na nogah je Darinka gazila, dokler ni prehodila vse poti, ki si jo je zastavila – in prišla na pot, po kateri stopa danes. Od tedaj se vsakih nekaj dni vrača na Boč – v teh letih ji je gora razkrila dvanajst skrivnih svetih kotičkov, po katerih spoštljivo vodi maloštevilne skupine obiskovalcev in obiskovalk, ki jih zanese k njej. »Gora se je prebudila, da nam ponudi svoje darove.«

Pot ljubezni

Po Belojači sledi vzpon proti vrhu Boča. Tisti dan naju s fotografom Darinka vodi med drevesi in jasami, med skalami in prstjo, med dejstvi in miti, med prosojna stičišča mej med svetovi; za nami s prožnim korakom stopa njen Borut, mirni varuh svoje ženske – in naše poti. Ustavimo se ob skalovju Dvanajstih svečenikov, ogledamo si Veliki travnik, v katerega naj bi se pogreznila vas, in obiščemo prostor miru. Sonce neusmiljeno vrta v svod, razbeljeni drob neba se razliva po koži, po listih, po suhi travi; zemlja se razklene z globokimi razpokami, toda srebrno jezero v globini gore ostane mirno in neskaljeno. Boč nas pripušča skozi svoje prehode, dokler se po visoki travi, po gozdni poti, skozi goščavo in trnje slednjič ne prebijemo do nenavadne, kot stopničasta miza oblikovane skale, s katere se zazrem do obzorja. »V tej skali je duh gore,« zatrdi Darinka Lorger. Usedem se na rob, snamem klobuk in grem z roko čez gladko, prijetno toplo površino – za bučanjem v sencih zaslutim neslišno pesem kamna. Tudi jaz sem ga vesel.

Darinka je svoj odnos do gore, njenih prostorov in njenega duha povzela v knjižici Obrazi Boča, ki jo je izdala nedavno. Tako se je po svoje urbi et orbi zahvalila za pot, ki jo je vodila od bolniške postelje do zdravja, od strahu do miru, od samote do bližine. »Moja pot je pot ljubezni,« se nasmehne in v svetlih zelenih očeh ji poblisne radost. Dolgo časa, večino življenja je bila sama. Šele ko je s pomočjo narave v celoti sprejela samo sebe, so se stvari spremenile – prebujena gora je prebudila ljubezen v njej.

Šimen Zupančič

Ko je na Facebooku predstavljala svojo knjigo, se ji je oglasil Borut, njen srčni, dostojanstveni Borut, ki zdaj stopa ob njej po makadamih in stezah, po katerih se je komaj opotekala na tisti veliki petek pred 16 leti. Tudi če legendarni kelih z božjo krvjo ni zakopan v nedrjih štajerskega Triglava, tudi če srebrno jezero z zmajem ostaja očem skrito, torej v globinah, v skrivnih kotičkih, v svetih prostorih človeka in časa vendar deluje sila, ki nas vodi h gralu, po katerem hrepenimo. »On je najdragocenejši izmed vseh darov, ki sem jih prejela od Boča.«

Vesel je, da smo tukaj

Krošnje, ki se dvigujejo nad goščavo, odstirajo pogled na temnozeleno gričevje pod nami; suh zrak v daljavi migota, kakor da se v nevzdržni vročini topijo celo nevidne meje med razsežnostmi. Okoli skale, ki se dviga nad drevje, podivjano praprot in robidovje, je vse mirno: noben list se ne zgane, noben ptič s svojim petjem ne poseže v hip med dvema trenutkoma, ki nima konca. S ploščatega vrha nenavadne skale, na kateri sedimo, zrem predse in moje hrepenenje se razteguje do obzorja in še čez, nepredstavljivo daleč čez. Dlan mi počiva na toplem kamnu, umrljivo meso se dotika večnosti, stopljen čas se razleze čez skalo kot Dalijeva ura. Ne da bi se odvrnila od mladega oreha, ki steguje veje proti njej, ne da bi odprla oči, mi Darinka Lorger navrže čez ramo: »On je vesel, da smo tukaj.«