Profimedia

Sredi julija bodo začeli v Tuamu na Irskem izkopavati trupelca skoraj 800 otrok, ki so jih rodile nezakonske matere, pod zemljo (oziroma kar v greznico) pa so jih spravile redovnice, ki bi morale biti njihove zaščitnice. Magdalenski domovi, kot so rekli takšnim ustanovam, niso delovali pred stoletji, ampak so zadnjega zaprli leta 1998! Zanimivo, istega leta so v Kanadi opustili poslednjega od internatov za staroselske otroke, ki jih je tudi upravljala Katoliška cerkev. Otroci v njih niso smeli imeti stikov s svojimi starši, smrtnost med njimi pa je bila ogromna. Zdaj se ve, da so na njih preizkušali zdravila, cepiva in prehranske dodatke …

Duhovnik, ki večkrat posedi pod našo brajdo, kar naprej jadikuje, kako ni niti med vaščani niti med duhovniki nobenega navdušenja več za vero. Ko je bil sam pred dobrimi 50 leti novomašnik, je bilo v generaciji 41 duhovnikov, letos sta le dva. Sta za versko mlačnost kriva le sodoben način življenja in visok standard ali pa so morda tudi drugi razlogi, smo se spraševali pri 36 stopinjah v senci. Če pustimo tokrat ob strani celibat in odrivanje žensk od posvečenih opravil, je gotovo kriv vse manjši ugled Katoliške cerkve. Njeni grehi, o katerih se je nekoč le šepetalo, zadnji dve desetletji pospešeno bruhajo na dan. Zlorabe, ki so jih v strogi tajnosti še pred nedavnim obravnavali le pred cerkvenimi sodišči (če sploh) in žrtve utišali z odškodninami, se zdaj obravnavajo na rednih sodiščih in v medijih. In nekatere od teh zgodb so zares grozljive. Recimo tiste o magdalenskih materinskih domovih. Kako je lahko ženska tako okrutna z drugo žensko in njenim otrokom?

Plačaj za greh!

O magdalenskih domovih na Irskem, eni najbolj gorečih katoliških držav, se ve že leta. Domneva, da so jih vodile sestre magdalenke, je napačna – domove so upravljali različni redovi, povečini sestre usmiljenke, ime pa so dobili po Mariji Magdaleni, ki jo evangeliji razglašajo za prostitutko, a se je spreobrnila in potem sledila Jezusu. Na Irskem so že v 18. stoletju imeli domove za odslužene prostitutke, ki niso imele kam, in takrat so ustanove poimenovali za »magdalenske«. Večina grozljivosti pa se je v njih zvrstila po prvi svetovni vojni in tja do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji dom so zaprli leta 1998, ko se je o magdalenskih domovih že veliko govorilo in takrat verjetno niso bili več tako grobijanski. Ali pač?

Katoliška cerkev je enako brezobzirno kaznovala vernike in nevernike, če niso bili po njenih merilih. O biblijski dobroti in usmiljenju ni bilo včasih niti sledu, pa naj je šlo za verne irske nezakonske matere ali staroselce v prekomorskih divjinah.

V »domove«, ki so jih vodile redovnice, so starši pošiljali neporočene nosečnice, ki so bile z vero prepojenim družinam v sramoto. Grešnice, vredne kazni, so bile le one, čeprav so bile med njimi tudi posiljene, pa žrtve svojih zblojenih očetov in tudi duhovnikov. O očetih v grehu spočetih otrok se ni spraševalo. Dekleta so v domovih rodila, otroka so jim vzeli, češ da bodo redovnice skrbele zanj, mnogim so se zlagale, da je novorojenec po porodu umrl. Matere so morale cele dneve garati v pralnicah, otrok niso smele dojiti, in če so jih tu in tam videle, je bilo to le po naključju. Po treh, štirih letih so svoj dolg odslužile in smele so oditi, kam so večinoma šle, se ne ve, najbrž pa ne k svoji družini. Nekaterim je uspelo z zunanjo pomočjo pobegniti, eno je denimo rešila teta iz Amerike. Prav v ZDA med irske izseljence so nune tudi dale največ otrok v posvojitev, za kar so pošteno zaračunale. In prav od tam so po desetletjih začeli prihajati posvojenci, ki so hoteli raziskati, zakaj jih je mati zapustila. Tako je resnica počasi prilezla na dan.

Trupelca v greznici

V letih od 1922 do 1998 se je v irskih magdalenskih domovih zvrstilo 56.000 nosečnic, ki so rodile 57.000 otrok. Smrtnost med otroki je bila zelo velika, v povprečju jih je v zavetiščih umrla kar četrtina. Posvojitelji oziroma njihovi agenti so prihajali in si izbirali najlepše in najbolj simpatične dojenčke, za preostale pa so zelo slabo skrbeli. Šele leta 2015 je bila ustanovljena vladna komisija, ki je začela preiskovati dogajanje v magdalenskih domovih. Zgroženost je zavladala šele po nekaterih dokumentarcih in umetniških filmih, ki so obravnavali konkretne zgodbe. Namesto da bi spregovorila znanost, se je v problem zagrizla ljubiteljska zgodovinarka Catherine Corless, ki je pred dvanajstimi leti odkrila množično grobišče dojenčkov in otrok okrog magdalenskega doma v kraju Tuam v Galwayu na zahodu Irske. Trupelca so sicer našli že leta 1975, ko so tam gradili nove hiše, a je oblast zamahnila z roko, češ da so okostja iz devetnajstega stoletja, verjetno so otroci pomrli zaradi epidemije. Catherine se ni dala – tako dolgo je brskala po krajevnih arhivih, da je leta 2014 našla nekaj desetletij stare mrliške liste otrok, ne pa tudi dokumentov, kje so pokopani. Zagrebli so jih v neoznačenih grobovih okrog doma, večina pa jih je končala v opuščeni greznici. Skoraj 800 otrok, večinoma dojenčkov, najstarejši je imel devet let. Omenjena komisija je bila ustanovljena po njenih odkritjih.

14. julija bodo začeli izkopavati trupelca. Nekatere mame, ki so tam rodile, so še žive, posvojeni otroci in tisti, ki so »zavetišče« preživeli in končali v sirotišnicah, pa tudi. Pred tremi leti je irska vlada sprejela odlok, da imajo vsi rojeni na Irskem pravico pregledati vse informacije, ki jih ima država o njih, vključno z imeni bioloških mater. Kakorkoli že, sorodniki bodo lahko s primerjavo DNK ugotovili, ali so v greznici tudi malčki iz njihovih družin. Najbrž bodo tudi njihovi očetje, če so še živi, v prihodnje precej slabo spali. Država in Cerkev sta jih namreč ščitila in vso krivdo za nezaslišan greh prevalila na nesrečne ženske. Ko so v dokumentarcu spraševali eno od nun, zakaj so bile z nezakonskimi materami in njihovimi otroki tako grobijanske, je odvrnila, da so vendar morale plačati za greh, ker so se vdale moškemu. Nekatere so svoje ugrabljene otroke iskale vse življenje … in oni njih.

Profimedia

Opravičila

Zanimivo, leta 2008 je kar dvoje prvotnih prebivalcev dobilo od svojih držav opravičilo za nečloveške zlorabe – avstralski aborigini in kanadski staroselci. Eni in drugi so bili žrtve evropskih osvajalcev, ki so jih imeli za divjake, komaj kakšno stopnjo nad živalmi, njihovo ozemlje pa so si prilastil kot zemljo brez lastnika. Eni in drugi so se lotili prevzgoje domorodcev tako, da so ločili otroke od staršev in jih dali v rejo k belcem (kar je za mnoge pomenilo suženjstvo in zlorabo) ali v internate, kjer jim ni bilo nič bolje. Papež Frančišek se je leta 2022 opravičil kanadskim staroselcem, večino teh ustanov so namreč vodili katoliški redovi. Mrežo internatov so začeli ustanavljati že leta 1831, zadnjega so zaprli leta 1998! Otroke so odgnali z njihovih domov, kar so opravičevali z uzakonjenim obveznim šolanjem, prepovedali so jim njihove običaje in jezik. Morda bi bila ta prisilna asimilacija boljša, če ne bi bilo v internatih toliko zlorab in grobosti; komisija, ki so jo ustanovili leta 2008, je prevzgojo staroselskih otrok imenovala kulturni genocid, pa ni bil samo to. Bil je tudi fizični genocid.

Poskusni zajci

Komisija za iskanje resnice, kot so jo poimenovali, je ugotovila, da je šlo skozi prevzgojo v internatih vsaj 150.000 otrok. Smrtnost med njimi je bila nenavadno visoka, tudi po desetkrat večja od povprečja v državi. Kmalu je prikapljalo na dan, da ne le zaradi pomanjkljive hrane, fizičnih pa tudi spolnih zlorab, ampak tudi zato, ker so bili gojenci poskusni zajčki. Na njih so preizkušali cepiva, nove antibiotike in prehranske dodatke, bili pa so tudi žrtve novih smernic v prehrani, ki so jih pripravljali v državnih ustanovah. Če so jim že itak skromno hrano pretvorili v vegansko, ni bilo čudno, da mladi organizmi pri vseh fizičnih obremenitvah tega niso vzdržali. Seveda so internati za poskuse na otrocih (in za molk) dobivali dobro plačilo, ki pa ga nikakor niso porabili za dobrobit gojencev.

Kaj naj počnejo staroselci z opravičili, pa čeprav je pred njimi sklonil glavo sam papež? Različna kanadska staroselska plemena državi in njenim ustanovam ne zaupajo, zato ne iščejo pomoči, ko jo potrebujejo, saj upravičeno sumijo, da bodo zlorabljeni. Med njimi je ogromno revščine, brezposelnosti, brezdomstva in samomorilnosti, ki je nenavadno visoka. V Kanadi zdaj veliko govorijo o spravi s staroselci, ki pa je ne more biti, dokler ne bo med njimi vsaj nekaj zaupanja. Ki pa ga ni lahko doseči. Opravičila so poceni.