revija Jana

»Da si opomorete,« so rekli. »In da si vzamete čas zase.« V glavi sem si že risala sliko miru, spokojnosti, mogoče malo meditacij ob vodi, kakšno novo prijateljstvo, zvečer pa kak kozarec vina (za cirkulacijo, seveda). A realnost je bila … bolj geriatrična. Že prvi dan sem ugotovila, da sem najmlajša pacientka daleč naokoli. Okoli mene same tetke in strici z zavidanja vrednimi kartotekami bolezni. In ko rečem kartoteka, ne mislim na nekaj listov v kuverti, temveč na pravo enciklopedijo. Počutila sem se kot sveže pečena študentka na simpoziju o revmatizmu, sladkorni, kolenu s kovinsko protezo in »tisti zoprni zdravnici, ki nič ne posluša«.

Na termalni masaži sem želela uživati v tišini, pa sem po petih minutah že vedela, da je gospa iz sosednje kabine imela operacijo slepiča v 80. in da je stric na ležalniku ob meni trikrat prebolel pljučnico in enkrat celo »sum na borelijo, ki ni bila čisto borelija«. Če sem si drznila sesti k zajtrku brez knjige pred obrazom, sem bila v trenutku vpletena v debato o tem, katera injekcija za kolk bolj prime in ali ima nova sestra res »hladne roke«.

Terapije niso bile slabe, tako ali tako se ne spoznam na te reči in tudi hipnega učinka v smislu »skočiš v termalno vodo in si takoj zdrav«, nisem pričakovala. Sem pa imela občutek, kot da sem v nekakšnem medicinskem Big Brotherju, kjer sicer nihče ne izpade iz igre in vsi imajo nekaj, kar bi me moralo nujno zanimati. Ko sem gospe poleg sebe enkrat rekla, da sem bila na kemoterapiji, se je nagnila k meni in rekla: »A veš, jaz sem imela pa žolčne kamne ... Strašno, strašno!«

V prvih nekaj dnevih sem se naučila hoditi po hodniku term kot nindža, s kapuco na glavi in pogledom, uprtim v tla. V bazenu sem trenirala zadrževanje diha, da me nihče od sopotnikov ne bi ujel v »diagnostično zasedo«. Ampak vseeno ... bilo je tudi nekaj toplega v druženju z njimi. V vseh teh bolečinah, zgodbicah in ovsenih piškotih brez sladkorja sem razumela, da so ti ljudje preživeli marsikaj. Tudi jaz. In čeprav sem najprej bežala od njihovih izpovedi (beri: bolezenskih diagnoz), sem na koncu sprejela, da vsi nosimo svoje brazgotine. Oni pa so me – če sem hotela ali ne – posvojili v svoj klub.

Pol leta zatem me je Jani, moj motoristični sopotnik, povabil na vitaminski koktajl: »Zrihtal sem nama eno top zadevo, greva!« Še preden sem vprašala, kaj pa je to, sem se že znašla na postelji v Termah Dobrna z drobno iglo v žili in vitaminskim koktajlom, ki polzi v žile kot tekoče sonce. Se sliši eksotično? Saj malo tudi je.

Z Janijem imava hobi, ki se bo marsikomu zdel čuden: iščeva načine, kako ohraniti duha mladostnega in telo … no, vsaj da ne škriplje. On je navdušen nad novimi bio zadevami, jaz sem pa bolj skeptična. A ko je omenil »vitaminski koktajl direkt v kri, brez heca,« sem rekla – prav, poskusiva, zakaj pa ne. In tako sva pristala v Termah Dobrna.

Terme že same po sebi delujejo zdravilno. Zrak je čist, drevesa šepetajo v latinščini, fontane žuborijo kot neka stara pesem, s katero te skuša telo spomniti, da ni treba vsega delati na hitro. In tam naju je čakal najin vitaminski koktajl.

To ni sadni smuti v »fensi« kozarcu s papirnato slamico. Ne. Vitaminski koktajl je intravenska terapija, pri kateri ti strokovno osebje v žilo počasi vbrizga mešanico vitaminov, mineralov in aminokislin, ki jih naše telo nujno potrebuje – še posebej v časih stresa, izčrpanosti, padca imunskega sistema ali po kakšnih zdravstvenih izzivih. Najpogosteje ti vitaminski koktejli vsebujejo vitamin C (za imunski sistem), B-kompleks (za živce in energijo), magnezij (za mišice in pomirjanje), cink (za kožo in odpornost), glutation (močan antioksidant) in po potrebi tudi železo, aminokisline, koencim Q10 …

Ni vsaka mešanica enaka – terapevti sestavijo koktajl glede na potrebe porabnika. Midva z Janijem sva dobila mešanico za »energijski zagon« in »celostno regeneracijo«. Jani je trdil, da se bo po tem spet počutil kot v študentskih časih. Jaz sem upala, da me vsaj ne bo bolela glava.

Postopek poteka zelo običajno, kot v kakšni zdravniški ordinaciji. Usedete se v udoben naslanjač. Medicinska sestra vas prijazno pozdravi, preveri osnovne podatke, vstavi iglo (ne boli, prisežem!) in pritrdi infuzijo. Nato sledi od 30 do 60 minut počasnega »polnjenja«. Vmes lahko bereš knjigo, kimaš Janijevim teorijam o dolgoživosti ali  preprosto … zaspiš. Jaz sem skoraj.

In neko razliko sem čutila takoj. Po uri terapije sem bila sveža kot po dobri masaži in kavi obenem. Jani je skakal, kot da bi mu v žile vbrizgali čisti ekspreso. Oba sva se tisti dan smejala več kot ponavadi – pa ne vem, ali zaradi koktajla, sonca ali ker nama je bilo obema jasno, da skrb zase ni razvajanje, temveč pogum.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana