Matic Zorman

Simon Doma me je že čakal v lokalu, kjer sva bila dogovorjena. Prepoznala sem ga zaradi fotografij na ovitku njegove v vseh pogledih izjemne biografije. Njegov nasmeh je mehek, na noro izkušnjo v enem najhujših zaporov na svetu, kjer je bilo več možnosti, da bi ven prišel v črni vreči kot živ, morda opominjajo tatuji – ampak itak si jih je doma prekril z novimi. Simon je danes pleskar, njegova življenjska zgodba je res vse prej kot vsakdanja, preberete pa jo lahko v knjigi Gringo Loco Aleša Čara, ki je mojstrsko zapisal njegove spomine. Ko sva se pogovarjala, je bil Simon sprva zadržan, saj se mu je zdelo, da zaradi knjige (v desetih dneh so prvo naklado tisoč izvodov že razprodali!) ne sme razkriti preveč, a sem ga pomirila s tem, da je praktično vsaka stran v knjigi napeta kot najboljša kriminalka in da je torej nemogoče, da bi v intervjuju razkrila vse. Zato opozarjam, da  je to – čeprav je v pogovoru povedal veliko – samo kratek napovednik za zgodbo, ki je bolj nora kot katerikoli zaporniški film.

Matic Zorman

Vaša zaporniška izkušnja je bila brutalna. Mislim, da nikoli ne boste srečali človeka, ki bi vam rekel, eh, to ni še nič …

Če bi imel izbiro, bi si želel, da se to sploh ne bi zgodilo. Raje bi ostal doma, pa četudi na Dobu, kot pa doživel, kar sem.

Pred časom sem zapisala zgodbo zapornika z Doba. Ko njegovo izkušnjo primerjam z vašo, se mi zdi skoraj bizarno omenjati stvari, ki so bile zanj problematične.

Zagotovo, to je neprimerljivo. Tudi sam sem bil na Dobu, zato vem. Večkrat sem fantom rekel, da nimajo pojma, kaj je pravi zapor. Je pa zanimivo, kako so se prerivali, kdo bo prvi v vrsti za hrano, čeprav je nikoli ni zmanjkalo, v Venezueli pa smo kljub lakoti vedno stali v urejeni vrsti. Tam sem bil velikokrat lačen in odvisen od ostankov, ki so mi jih dali.

Morda veste, ali ste kaj shujšali?

Prišel sem s kakšnimi 94 kilogrami in shujšal na 80. V improviziranem fitnesu smo imeli tehtnico.

V Sloveniji ste si nakopali dolgove in zato sprejeli ponudbo, da v kovčku pretihotapite pet kilogramov kokaina. Skrajno lahkomiselno, kajne?

Seveda 15.000 evrov plačila res ni vrednih tega, kar me je doletelo. Ampak bil sem pod stalnim pritiskom, dan za dnem. Iskali so me izterjevalci in mi grozili. Nisem mogel kar čakati, da bo dolg izginil – hotel sem vsaj nekaj poravnati. Takrat se mi je zdelo, da je to moja edina izbira.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana