Shutterstock

S partnerjem zvečer vedno spremljava Dnevnik, da izveva, kaj se dogaja po svetu, partner ga v celoti pogleda, jaz pa vmes kaj delam. Zgrozila sva se, ko so kar nekaj dni poročali o medvrstniškem nasilju, ki ni bilo le nasilje, ampak zaradi snemanja dogajanja tudi sramotenje vrstnika. O tem sem se želela pogovoriti z otrokoma, pa se partner ni strinjal, bal se je, da bi ju taka novica preveč prestrašila. Hči je stara devet in sin dvanajst let, oba sta zelo občutljiva za krivice.

Ko je novica prišla v medije, sta naju isti dan oba presenetila, ko sta nama o tem vznemirjeno pripovedovala, v šoli so veliko razpravljali o tem. Pri sinu so nekateri sošolci komentirali, da so odrasli pretiravali z zgražanjem, da so se morda fantje le hecali, večina pa se z njimi ni strinjala. Sin je celo bolj burno reagiral kot hči, prišlo je na dan, da je bil tudi on pred kratkim vpleten v tak spor, ko sta se dva iz višjega razreda spravila nanj.

O dogodku ni povedal nikomur, ker ga je bilo sram, poleg tega sta mu zagrozila, da ju ne sme zatožiti. Na srečo so drugi, ki so to videli, povedali psihologinji, ta se je pogovorila s tema dvema fantoma in se je nadlegovanje ustavilo, sin pa se je dogodka tako sramoval, da je vse prišlo na dan šele zdaj. Zdaj sem skoraj prepričana, da se o takih stvareh doma moramo pogovarjati. Kaj pa vi mislite?

Lina

Draga Lina,

popolnoma se strinjam s tem, da se je tudi o takih izpadih pomembno doma pogovarjati, predvsem zato, da otroke naučimo pravilnih reakcij v takih situacijah. Omenjeno nasilje skupine nad posameznikom je prav zaradi premoči nad njim še toliko bolj obsojanja vredno.

Prav ste imeli tudi z opisom, da to ni bilo le nasilje, ampak tudi sramotenje, kar je pogosto še huje. Tudi to, da so okoli stoječi dogajanje spodbujali in ga celo posneli, je neskončno zavržno dejanje.

Sina je bilo sram, ker se ni uspel braniti sam

Morda je bilo objavljeno dogajanje za sina celo iztočnica, da vam je lahko zaupal, kaj se mu je zgodilo. Zagotovite mu, da ni sam kriv, sram bi moralo biti zgolj napadalca in ne njega. To morate ponavljati znova in znova, da bo začel verjeti tudi sam.

Shutterstock

To je  fizično in psihično trpinčenje

Napadalci so v sebi velike reve, ki si z agresijo nad drugimi gradijo samozavest. Skoraj vedno je razlog za zlorabo moči v njihovem otroštvu, najpogosteje so to doma in v okolici nesprejeti, zanemarjeni in tepeni otroci, ki živijo v nespodbudnem okolju, kjer niso uspeli razviti empatije, morda gre celo za patologijo v razvoju. Včasih pa gre, žal, za neprimerno postavljanje in dokazovanje pred drugimi, češ da si oni upajo, drugi pa ne.

Dejanje, ki nekoga prizadene, nikoli ni hec

Otroke in mladostnike je treba naučiti, da morajo za take dogodke povedati odraslemu, ki jih lahko zaščiti, pa naj bodo to starši, učitelji, šolska svetovalna služba ali kdorkoli, ki mu otrok zaupa. Prav vsakdo, ki je postavljen v vlogo žrtve, pa naj bo to norčevanje, izzivanje ali grožnje, si neskončno želi, da bi se nekdo postavil na njegovo stran, na tak način bi pridobil dodatno moč, da bi se tistemu, ki ga žali, zoperstavil.

Preprečiti je treba sekundarne negativne posledice opisanega dogodka, kot so lahko težave s spanjem, upad koncentracije, anksioznost in še marsikaj neprijetnega.

Napadalce podžiga strah, ki ga prepoznajo v žrtvi

Naučite oba otroka čim samozavestnejšega nastopa. To so ton in jakost glasu, ki naj bi bil miren, dvignjena glava in pogled v oči, čim mirnejše obnašanje.

Profimedia

Naučite pa ju tudi tega, da ne stojita ob strani, ko se tako trpinčenje dogaja komu drugemu, ampak naj tudi v tem primeru poiščeta pomoč. Marsikdo si ne upa poseči vmes zaradi strahu, da se ne bi še njemu kaj zgodilo, žal pa na ta način vzdržuje nasilno obnašanje. Otroci (in odrasli) morajo vedeti, da je tudi zgolj opazovanje nekoga v stiski odrekanje pomoči, s tem dobi nasilnež spodbudo in občutek, da je pomemben, ker drugi vidijo njegovo moč. Vedeti morata, da taki napadi govorijo le o napadalčevih težavah in nesamozavesti, ki jo želijo prikriti z junačenjem, seveda nad šibkejšimi in ranljivejšimi.

Preberite tudi:

• Permisivna vzgoja ni bližnjica – je naporna in dolgotrajna pot
• Težavni mladostniki: Najprej jih zavozimo, potem ne vemo, kam z njimi 
• Nekdanja varovanka Strokovnega centra Planina o grozljivem medvrstniškem nasilju na Ptuju

Še beseda o tožarjenju

Obrniti se na zaupanja vrednega odraslega je del rešitve. Otroke naučite, da to, ko nekomu povedo o svoji stiski, nikakor ni tožarjenje, ampak postavljanje zase in izgradnja meja. Tožarjenje bi bilo, če bi želeli nekoga spraviti v stisko, na primer če bi obvestili učitelja, da nekdo ni naredil domače naloge.

Pogovarjajte se z otrokoma, bodite hvaležni, da imate dostop do informacij o tem, kar se je sinu zgodilo in o čemer ne bi spregovoril, če ne bi bilo medijskega poročanja o omenjenem dogodku, sin je ob tem podoživel, kar se je dogajalo njemu. Pohvalite ga, ker se je opogumil in vam vse zaupal, oba spodbujajte, da vam vedno, ko se počutita nelagodno, to povesta. Več glav več ve in na ta način bosta otroka resnično začutila, da imata pri vas podporo, da se boste postavili zanju. Srečno!

Eva