Shutterstock

A kaj se zgodi s temi mladostniki in tudi otroki, ko se prah poleže in pozornost usmeri drugam ter se v primere vključijo pristojne institucije? Tedaj se zgodba nadaljuje v sistemu, ki naj bi ustrezno poskrbel za mlade nasilneže, jim pomagal odkriti in tudi odpraviti vzroke za njihove težave, obenem pa jih naučil spoštovati temeljna družbena pravila.

Ta sistem pa je tako nedorečen, zmeden in kadrovsko podhranjen, da nemalokrat le še poglablja stiske vseh vpletenih – vključno z zaposlenimi, ki so redno izpostavljeni tako verbalnemu kot fizičnemu nasilju mladostnikov, ki se ne odzivajo več na nobene prijeme in pristope.

Predlagani ukrepi iz državnega sveta:

• povečati število rejniških družin
• povečati odgovornost staršev za dejanja otrok (tudi kazensko)
• vzpostaviti ločen forenzični oddelek za obravnavo duševno motenih mladoletnikov
• možnost izreka obveznega zdravljenja za mladoletne odvisnike od prepovedanih drog
• kadrovsko in prostorsko okrepiti strokovne centre 

Na papirju ima Slovenija razvejano in dobro razvito mrežo institucij in služb, ki se ukvarjajo z otroki in mladostniki s čustvenimi ter vedenjskimi motnjami in težavami. Prepoznavanje slednjih se začne že zelo zgodaj, že pri pediatrih ter v šolah in vrtcih, kjer se s takšnimi otroki ukvarjajo svetovalne službe.

V primeru večjih težav in odklonov jih nato obravnavajo pedopsihiatri in klinični psihologi iz centrov za duševno zdravje, ki delujejo po zdravstvenih domovih. Ob tem jim šole pridejo naproti z učnimi načrti, prilagojenimi vsakemu posamezniku, in dodatno učno pomočjo, staršem pa je na voljo kopica svetovanj in izobraževanj v sklopu preventivnih programov, ki jih izvajajo svetovalni centri.

Shutterstock

Če vse to ne zaleže – kot smo videli pri osnovnošolcih s Ptuja – in nasilje eskalira, se vključi center za socialno delo, ki lahko otroka odvzame staršem, družinsko sodišče pa izda odločbo o napotitvi v rejništvo ali strokovni center (nekdanji vzgojni dom). Starejše mladoletnike, ki so že kazensko odgovorni, pa lahko kazensko sodišče napoti bodisi v zapor za mladoletne v Celju bodisi v Prevzgojni dom Radeče. V teoriji je torej vse lepo in prav, v praksi pa je stanje alarmantno.

Prestrašeni malčki in veliki nasilneži v istem košu

Kajti preventivni programi so nemočni pred permisivno vzgojo, ki spodbuja narcisizem, ter pred mobiteli in igralnimi konzolami, ki narcistične otroke in mladostnike usmerjajo v verbalno ter fizično nasilje. Naval otrok in mladostnikov z resnimi čustvenimi in vedenjskimi težavami je zato že presegel stopnjo, ko bi ga šolniki, psihiatri, klinični psihologi in socialne delavke še lahko obvladale.

Šole, centri za duševno zdravje in centri za socialno delo se namreč že nekaj let srečujejo s čedalje hujšimi kadrovskimi primanjkljaji. Ob podpori odsotnih ali za vzgojo neopremljenih staršev tako posamezni nasilneži nadaljujejo s svojim početjem in ustrahujejo tudi po cele razrede. Šele v najbolj skrajnih primerih jih država odvzame družinam in v veliki večini namesti v strokovne centre, ki so zato postali svojevrstna odlagališča, v katera vse bolj izgubljena slovenska družba kar povprek namešča vse otroke in mladostnike, s katerimi ne ve, kaj bi.

Shutterstock

»V osnovi naj bi bili strokovni centri namenjeni vzgoji otrok, ki so bili v življenju na neki način oškodovani za zdravo otroštvo; ti otroci sami po sebi niso nasilni. Potem pa imamo takšne, ki so problematični – ti vplivajo na vse. Ni jih sicer veliko, a njihov delež v zadnjih letih gotovo narašča,« pravi ravnatelj Strokovnega centra Logatec Borut Marolt.

Problematični so predvsem tako imenovani vzgojno neodzivni mladostniki, ki jim vzgojitelji in vzgojiteljice v omenjenih centrih z ničimer več ne pridejo do živega. To so takšni, ki bi sodili bodisi na (pedo)psihiatrijo, bodisi v zapor za mladoletne, bodisi v prevzgojni dom (poboljševalnico), pa tudi odvisniki od prepovedanih drog. Toda psihiatrične bolnišnice in komune za odvisnike so polne, sodišča pa potrebujejo veliko časa, tudi po leto ali dve, da storilce kaznivih dejanj obsodijo na zapor ali prevzgojo (konec leta 2023 je bilo v Radečah nameščenih vsega 12 mladih). 

Na drugi strani spektra imamo otroke, ki so sami pretrpeli najhujše družinsko nasilje, zaradi česar jih centri za socialno delo odvzamejo staršem – toda tudi število rejnikov, ki bi jih bili pripravljeni sprejeti, vztrajno upada (zato je bilo leta 2018 v reji 900 otrok, lani pa le še 776).

Preberite tudi:

• So emotikoni res nova nevarnost za mlade?
• Kje in kako se dogaja nasilje nad vrstniki?

In tako se vsa ta pisana množica povsem različnih otrok z različnimi težavami steka v strokovne centre, v katerih je bilo konec lanskega septembra nameščenih že 569 otrok, največ doslej: »Tako imamo po centrih nameščen celoten spekter – od manjših otrok, ki nimajo nobenih večjih čustvenih ali vedenjskih motenj, temveč so sami pretrpeli hude travme, do takšnih, ki so že skoraj polnoletni in so zagrešili že vrsto kaznivih dejanj,« pove Marolt.

Ko najstnik dvigne nož

S prvo skupino praviloma ni težav, povsem drugače pa je pri velikih in močnih agresivnežih. Treba je namreč vedeti, da so strokovni centri izključno vzgojne, ne pa tudi kaznovalne institucije. »Za vzgojo teh mladostnikov nam manjka tako kadra kot ustreznih prostorov. Naši pedagogi niso usposobljeni, kako se, na primer, odzvati, ko jim nekdo grozi z nožem. Ob tem sploh nimamo ustreznih prostorov, ki bi preprečevali uničevanje, razbijanje in pobege.«

Slednji so tako zelo pogosti, prav tako izbruhi nasilja, včasih tudi najhujšega. Konec takšnemu vedenju lahko naredi šele policija, razloži Marolt:

V našem centru velja ničelna toleranca do tega, kar pomeni, da vsako nasilje nemudoma prijavimo. Gojenci to dobro vedo in zato je pri nas nasilja morda celo manj kot na kakšni posebej problematični šoli. Kadar pa izbruhne, zna biti tudi zelo hudo …

Marsikje pa se mladostniki ne ustrašijo niti policistov. Oseba iz vodstva enega izmed preostalih strokovnih centrov, ki je z nami govorila pod pogojem anonimnosti, nam je zaupala: »Medvrstniško nasilje in tudi nasilje nad vzgojitelji in vzgojiteljicami je pri nas stalnica. Marsikateri mladostnik se dobro zaveda, da se mu ne more nič zgoditi in da zanj ni sankcij, zato nadaljuje z agresivnim vedenjem. Takšni posamezniki ne sprejmejo nobenega ukrepa, noben pogovor jim ne pride do živega, grozijo celo policistom, vsem se postavljajo po robu in nihče jim ne more nič.«

Šole si jih podajajo kot vroč krompir

Kakor vse institucije v mreži, ki naj bi poskrbela za težavne otroke in mladostnike, pa tudi strokovne centre pesti hudo pomanjkanje kadra. »Izdamo razpis, čakamo in čakamo, pa se ne prijavi nihče. Tisti, ki se, nimajo ustrezne izobrazbe ali strokovnega izpita,« potarna omenjena neimenovana sogovornica. »Imam okoli 30 zaposlenih, ki formalno ne izpolnjujejo vseh pogojev, a brez njih lahko takoj zapremo vrata. Zaradi porasta nasilnih otrok je delo v strokovnih centrih čedalje težje in dosti ljudi si poišče drugo službo.«

Marolt pa pristavi: »Pri nas okoli tretjina zaposlenih nima vseh formalnih pogojev, to je normalno stanje v vseh centrih, vsi se krpamo na takšen način. Pogoje nato zaposleni izpopolnjujejo naknadno, z dodatnimi kvalifikacijami in strokovnim izpitom v roku dveh let.« V strokovnih centrih po Sloveniji je sicer sistemiziranih 437 delovnih mest vzgojiteljev, vendar je zasedenih le 385 – razlika je torej 52 zaposlenih, v praksi pa bi jih potrebovali še nekajkrat več.

Shutterstock

Če ponazorimo s konkretnim primerom: problematičnih učencev s ptujske osnovne šole, ki so se izživljali nad vrstniki, tako ni moč v doglednem času spraviti v strokovni dom, prevzgojni zavod ali na kliniko – odvisno od tega, kar pač potrebujejo. Prav tako nasilnežev ni mogoče po hitrem postopku izključiti in prepisati na drugo šolo; najprej je treba izreči vrsto vzgojnih ukrepov, šele nato sledi izključitev.

»Takšne učence lahko šola brez soglasja staršev prepiše drugam. Seveda pa se mora s tem strinjati tudi šola, na katero naj bi prišli,« razloži Mojca Cvikl iz svetovalne službe na Osnovni šoli Draga Kobala Maribor. »Pri tem skušamo šole sodelovati in si priti naproti; enkrat tako ena prevzame težavnega učenca od druge, naslednjič pa ji ta vrne uslugo.« Toda nekateri otroci so tako divji in tudi že nevarni, da jih ne sprejme nobena osnovna šola. Tako se po naših informacijah že celo dogaja, da nekateri med njimi nadaljujejo izobraževanje v institucijah, ki ponujajo programe izobraževanja za odrasle.

Šole skušamo sodelovati in si priti naproti; enkrat tako ena prevzame težavnega učenca od druge, naslednjič pa ji ta vrne uslugo.

Zavoženi in izgubljeni

Da se je slovenski sistem obravnave in skrbi za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami v praksi že zlomil, je potrdilo pred petimi meseci objavljeno poročilo Inštituta za socialna vprašanja (ISP). Slednji je opozoril na kar 12 kritičnih točk, med njimi pomanjkanje zgodnje prepoznave, pomanjkanje preventivnih programov, dolge čakalne vrste zaradi pomanjkanja pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, kadrovsko stisko in neusklajenost med posameznimi deli mreže, kot ključno težavo pa so analitiki ISP enako kot vodstva strokovnih centrov prepoznali nameščanje otrok v zanje neprimerne ustanove.

Kajti v tem trenutku država ne ve, kam bi dala otroke in mladostnike, ki sicer (še) niso zagrešili kaznivih dejanj, obenem pa so tako nasilni, da okolica trepeče pred njimi. Takih je iz dneva v dan več. »V vseh strokovnih centrih zaznavamo porast nasilja, ki ga je čedalje težje obvladovati. Zato bi morali imeti ustanove bolj zaprtega tipa, kjer bi zaposleni imeli večja pooblastila. Nekaj vmes med strokovnim centrom in prevzgojnim zavodom,« meni neimenovana sogovornica.

Na posvetu v državnem svetu lansko jesen so vodstva strokovnih centrov in Prevzgojnega doma Radeče skupaj z varuhom človekovih pravic predlagala vrsto ukrepov.

Tako bi morali v Sloveniji v najkrajšem možnem času povečati število rejniških družin (tudi tako, da država rejnike in rejnice za njihovo delo končno tudi dostojno plača), povečati odgovornost staršev za dejanja otrok (tudi kazensko), vzpostaviti ločen forenzični oddelek za obravnavo duševno motenih mladoletnikov, uvesti možnost izreka obveznega zdravljenja za mladoletne odvisnike od prepovedanih drog in namestitev v ustreznih programih.

Za začetek pa je treba kadrovsko in prostorsko povečati kapacitete strokovnih centrov – ki ne smejo in ne morejo biti več odlagališče otrok, ki smo jih kot družba zavozili, marsikaterega pa tudi že nepovratno izgubili.