Jaka Koren

Neja je v najstniških letih tudi sama imela veliko težav – od anoreksije in globoke depresije ter anksioznosti ob prezgodnji smrti očeta do tega, da je kljub odličnemu uspehu v osnovni šoli imela veliko težav ob prestopu na gimnazijo. Prvega letnika ji zaradi pogoste odsotnosti ni uspelo izdelati, in ko je že drugič grozilo, da bo tako, je na pobudo Leonide Zalokar, ravnateljice Strokovnega centra Planina, kjer se ukvarjajo tudi z otroki in mladostniki s hudimi vedenjskimi motnjami, letnik dokončala pri njih. Danes pravi, da je bilo to obdobje zelo pomembno v njenem življenju, saj se je dvignila iz teme in pogumno stopila po svoji poti. Danes celo pomaga ozaveščati mlade o raznih težavah – o medvrstniškem nasilju, duševnem zdravju, motnjah hranjenja …

»Kakor se spomnim, smo mi resno jemali avtoritete. Ko sem pred pol leta prišla v eno od osnovnih šol, so se učenci tako pošalili z učiteljem, da so ga zaklenili v razred. Kaj takega je bilo v mojem času nedopustno.«

O tem, da mediji ne bi smeli objaviti takih posnetkov: »Če bi bila jaz žrtev, mi ne bi bilo prav, da me izpostavljajo, pa četudi bi bila slika zamegljena. Žrtve te napade doživljajo zelo intimno in jim povzročajo globoke travme, kar pa ni za javnost. Pri zadnjem posnetku je bilo ponižujoče že to, da je deček moral poklekniti, to je nehumano. Ko se počutiš tako nemočno, je to zelo intimno. Pošiljam mu globoko sočustvovanje, ljubezen in svetlobo. Nič, kar bi ta otrok rekel, ne opravičuje tega, kar so mu naredili!«

 »Vzgajamo vedno bolj narcistične in individualistične otroke, ki so čedalje bolj predrzni, nepotrpežljivi, vzkipljivi in vedno manj spoštujejo avtoritete. Vse to se kaže tudi na duševnem zdravju.«

Kljub temu da je živela v urejenih družinskih razmerah, se je že v zgodnjem najstništvu zdravila za anoreksijo, pove prikupno mlado dekle sijočih oči in danes polno življenja. A vedno ni bilo tako. Komaj se je izvlekla iz primeža anoreksije in o tej motnji tudi javno spregovorila v dveh intervjujih, že jo je šokirala novica o očetovi neozdravljivi bolezni. Zdelo se ji je, da izgublja tla pod nogami, padla je v globoko depresijo v povezavi z anksioznostjo. Ker se je to dogajalo ravno na prehodu iz osnovne šole, kjer je blestela, v srednjo, je bil prepad še večji, zaradi pogoste odsotnosti je ponavljala letnik.

Oče in mama, ki sta ji bila najbolj v oporo, sta zanjo vedno iskala najbolj strokovno pomoč, in tako sta se obrnila tudi na ravnateljico Strokovnega centra Planina Leonido Zalokar, da je k njej hodila na terapevtske pogovore. Ko je kazalo, da tudi drugič ne bo uspela zaključiti prvega letnika, ji je Leonida predlagala, naj pride k njim in ga zaključi tam. Prišla je teden dni po smrti svojega očeta. »To je bil čas koronavirusa in sem lahko delala izpite na daljavo. Sedem izpitov sem končala v treh tednih s štiricami in peticami,« pravi, čeprav je bilo na  začetku bivanje tam pravi šok, saj niso smeli imeti telefonov. Pri njih je bila dobro leto in še danes poudarja, da ji je to spremenilo življenje. »Bila sem obkrožena z drugimi otroki in imela sem rutino, tam se namreč zelo držijo protokola – ta rutina je bila kot zlati prahec za mojo depresijo,« poudarja.

Vse se začne pri odraslih

Po vsem, kar je videla in doživela, pravi, ni nič čudnega, da jo je poklical študij psihologije. Poleg tega je mladinska delavka pri Mladinski zvezi Brez izgovora, ki verjame v potencial mladih pri doseganju pozitivnih sprememb v okolju in družbi. »Prirejamo mladinske delavnice o duševnem zdravju, pogovarjamo se o nasilju, ozaveščamo o motnjah hranjenja …«

Že na teh svojih obiskih ugotavlja, koliko so se mladi spremenili v zadnjem desetletju. »Kakor se spomnim, smo mi resno jemali avtoritete. Ko sem pred pol leta prišla v eno od osnovnih šol, so se učenci tako pošalili z učiteljem, da so ga zaklenili v razred. Kaj takega je bilo v mojem času nedopustno. Največja sprememba pa je napredek tehnologije, hitrost širjenja informacij, vzgajamo vedno bolj narcistične in individualistične otroke, ki so vedno bolj predrzni, nepotrpežljivi, vzkipljivi in vedno manj spoštujejo avtoritete. Vse to se kaže tudi na duševnem zdravju. A vse se začne po mojem pri odraslih. Kot pravi Zalokarjeva, bi bilo hinavsko pričakovati od otrok, da bi imeli veščine, ki jih niti odrasli nimajo.«

Posnetki ne bi smeli v javnost

»Statistike kažejo, da je medvrstniškega nasilja vedno več, več je ekstremnih oblik in dokumentiranja. V obdobju mojega najstništva smo imeli bistveno manj pametnih telefonov, če pa si že dobil kak tak posnetek, te je bilo sram, da si ga imel, težko ti je bilo, ker si to sploh gledal. Saj smo imeli agresivne otroke v razredu, ampak nikomur ne bi pripisala, da bi kaj takega sploh posnel. Kljub temu da take objave cenzurirajo, jih v medijih še vedno objavljajo. Razumem, da želijo pridobiti več gledalcev, toda meni se zdi, da taki posnetki ne bi smeli v javnost, saj bi bilo dovolj, da bi povedali, da jih imajo, da obstajajo. Če bi bila jaz žrtev, mi ne bi bilo prav, da me izpostavljajo, pa četudi bi bila slika zamegljena. Žrtve te napade doživljajo zelo intimno in jim povzročajo globoke travme, kar pa ni za v javnost. Pri zadnjem posnetku je bilo ponižujoče že to, da je deček moral poklekniti, to je nehumano. Ko se počutiš tako nemočno, je to zelo intimno. Pošiljam mu globoko sočustvovanje, ljubezen in svetlobo. Nič, kar bi ta otrok rekel, ne opravičuje tega, kar so mu naredili!«

Preventiva

»Medvrstniško nasilje je družbeni problem, pristojni se preveč pogovarjajo, premalo pa je ukrepov, ki bi to dejansko regulirali. Cilj je preventiva, ne kurativa,« razmišlja. »Staršem nasilnih otrok pod štirinajstim letom bi zvišala globo, poleg tega bi uvedla kazni v obliki družbenokoristnega dela, morda bi bilo treba kazensko odgovornost res tudi spustiti pod štirinajst let,« razmišlja. 

Jaka Koren

»Problem je, ker samo kot najstniki vemo, kaj pomenita družbeni pritisk in odraščanje v taki klimi. V obdobju pubertete, ko se začne pojavljati nasilje, starši niso več najpomembnejša oseba zanje, srkajo iz okolja, ki pravi, da nasilje ni tako slabo, in starši imajo vedno manj moči. Vseeno se je pomembno z njimi pogovarjati, kaj narediti, kadar vidijo, da se dogaja nasilje, kadar začutijo, da bi nekoga udarili, in kako ravnati, kadar čutijo tovrstne vzgibe. Čim več se je treba pogovarjati o občutkih in dobiti morajo oprijemljive nasvete. Najstnik na razumski ravni ve, da je nasilje slabo, ampak to so zlajnani stavki. Treba je imeti jasne dogovore, kaj boš naredil, če vidiš nasilje, če v sebi čutiš vzgib, ali kako se boš sam spretno umaknil iz agresivne družbe. Jaz sem se recimo vedno spretno umikala.«

Veliko lahko naredimo sami ali pustimo avtonomijo šolam. »Kajti zakonodaja se bo po mojem, žal, spremenila šele, ko se bodo zgodile velike tragedije, takrat se običajno stvari začnejo spreminjati. Upam, da se to ne bo zgodilo, vendar vsi vidimo, kaj se dogaja po svetu, in vedeti moramo, da že dobivamo načrte za strelske pohode po šolah, zadnji je bil aprila 2024.«

Vzgajanje z zgledom

»Ko smo prišli v Planino, so nam vse preiskali, vse zvezke obrnili, da ne bi bilo kje kakšnega ostrega predmeta. Mnogi so očitali, da je to vdor v zasebnost, ampak jaz sem se ob tem počutila zelo varno. Morda je to ena od rešitev. Mladi potrebujejo malo več strukture. Delam tudi kot mentorica legorobotike, in ko sem prišla v eno od slovenskih šol, so otroci vsi dali mobitele v škatlo. Mislim, da telefoni v času pouka v osnovni šoli ne bi smeli biti dovoljeni, potem bi bilo tudi takega snemanja manj.«

Svoje otroke pa bi vzgajala z zgledom, pravi. »Kot mladinska delavka se odvajam vseh agresivnih oblik, ne preklinjam, ne ponižujem, ne obsojam. Če poosebljam držo proti nasilju, otrok začuti, da resno mislim, in mu na tak način privzgajam to vrednoto. Absolutno se nasilje lahko vseeno zgodi, ampak to je potem zgodba zase, z vsakim primerom se je treba ukvarjati individualno. Če bi otrok že od mladih nog kazal znake agresije, pa bi bilo treba to pravočasno opaziti in obravnavati,« zaključuje Neja.