Osebni arhiv

"Gozdovi v naši družinski lasti so med Grosupljem in Turjakom. Od Gradišča pri Škofljici, kjer je nedavno medved napadel sprehajalko s psom, je en del našega gozda oddaljen približno kilometer zračne razdalje. Na tem območju so medvedi in jih kdaj pa kdaj tudi sama srečam. Tam so doma, jaz pa sem gostja. Gozdove obiskuje vedno več ljudi, zato so tudi srečanja z njimi pogostejša. Razumeti je treba, da so ta za medvede stresna, kar do neke mere spremeni njihovo vedenje. Če se medved desetkrat v enem dnevu umakne človeku, mu enajstič morda spodleti ali prekipi in napade," pojasnjuje Marija Jakopin, gozdarka, ki vodi podjetje Gozdno gospodarstvo Les d.o.o.

Je matematičarka, ki je sprva delala kot programerka, nato kot vodja marketinga, zdaj pa je že deveto leto upravljavka gozda. Diplomirala je tudi iz gozdarstva in lovstva. Pred leti je postala tudi lovka, vendar ker to delo, kot pravi, zahteva celega človeka, je če čas izstopila iz lovskih vrst. Njen hobi je pisanje kriminalnih romanov, njena knjiga Kristalna smrt pa govori ravno o gozdu.

Več hrane, več medvedov

"V Sloveniji se medvedja populacija veča. To vemo, ker izvajamo več vrst spremljanja staleža medvedov. Zbirajo se iztrebki, ki služijo za gensko analizo, lovske družine izvajajo štetja, kjer izkušeni lovci na prežah dobršen del večera in noči opazujejo medvede, ki pridejo v bližino, spremlja se tudi smrtnost medvedov. S kombinacijo teh podatkov znamo zelo natančno napovedati vsakoletno številnost in prostorsko razširjenost medveda v državi. Štejejo se konflikti z medvedi, kot so škode, ki jih povzročijo. Najpogosteje so to razdrti čebelnjaki, škoda v sadovnjakih in podobno. Sem sodijo tudi napadi na živino in ne nazadnje na ljudi. Temu, da se medvedja populacija veča in prostorsko širi, botruje predvsem več hrane, ki jo narava obrodi, k čemur verjetno pripomorejo podnebne spremembe. Posledica teh so tudi čedalje krajše zime. Ker v gozdu narašča temperatura in ker so se padavine spremenile v nalive, so drevesa pod stresom. Zato čedalje pogosteje obilneje semenijo, da bi svoje gene vseeno spravila naprej. Medvedi, divji prašiči, parkljasta divjad, polhi in še marsikdo imajo tako na voljo več hrane, v bukovih gozdovih žira, in njihova populacija se lahko hitreje veča ter pospešeno širi tudi na območja bližje človeku, kar neizbežno vodi v pogostejše stike, tudi konflikte."

BOBO

Sprej proti medvedom ni vsemogočen

Zaradi svojega dela se sogovornica seveda zelo pogosto poda na območje medveda. "Priznati moram, da je tudi v meni nekaj strahu pred njimi. Težko ves čas pazim, da sem pri svojem, včasih mentalno napornem delu ravno toliko glasna, da se me sliši in da hkrati ne motim gozdnega življenja. To je namreč najboljše zagotovilo, da medveda ne bomo srečali. Kosmatinci bežijo pred ljudmi, saj smo s to vrsto gozdnih prebivalcev sobivali že stoletja ter z lovom iztrebili agresivne, neboječe osebke. Medved zato večinoma napade, če ga presenetimo in prestrašimo. Za zaščito sem opremljena tudi s sprejem proti medvedom, malo močnejšim solzivcem, ki pa ima omejitve. Če piha proti nam, bo namreč peklensko meglico zaneslo v nas in ne v medveda. Poleg tega bo naša reakcija medveda še bolj prestrašila. Dobro je tudi vedeti, da če se v gozdu sprehajamo s psom, bo večja verjetnost, da nas napade medved. Pes pogosto narobe odreagira, lahko se zaganja v medveda ali nanj laja. Če ni na povodcu, celo teče k njemu, česar medved ne sprejme najbolje, nato pa se pes po zaščito zateče k lastniku. To privede do napada medveda na človeka. Neprijetno mi je, ko moram prijatelje, ki jih povabim v gozd, prositi, da psa pustijo doma, saj si vsak želi, da bi se tudi njegov štirinožni ljubljenček naužil svežega zraka in tekanja po brezpotjih. Druga zgodba so lovski psi z vsemi potrebnimi usposabljanji za delo v lovišču."

O nedavnem napadu medveda pri Škofljici:

"Vsak tak napad medveda na človeka je v prvi vrsti tragičen in si zasluži zasebnost. Gospe želim hitro in popolno okrevanje, nam kot družbi pa, da bi se država znala odzivati na ugotovitve stroke ter z odstrelom uravnavati gostoto in prostorsko razporeditev populacije do te mere, da bi bili konflikti z medvedi vzdržni. To je ključno tudi za ohranjanje medvedov."

Zakaj gredo medvedke z mladiči proti naseljem?

"Medvedi imajo zanimive medsebojne odnose. Iz evolucijskih razlogov je odraslim medvedom v interesu, da imajo medvedke mladiče prav z njimi, a jim to ni dovolj. Njihov 'sebični gen' gre korak naprej, in kadar srečajo medvedko z mladičem, se jim najbolj splača mladiča pokončati ter se pariti z medvedko in si tako zagotoviti potomstvo. Da pa ne bi dvignili šape na lastnega mladiča, si zapomnijo za dve paritveni sezoni nazaj, s katero medvedko so se parili. Posledično so medvedke načrtno promiskuitetne, uberejo pa tudi poti, ki vodijo v bližino naselja in so sicer pri medvedih manj priljubljene. Medvedja mama z mladiči namreč danes hitreje sreča odraslega samca, kot ga je pred desetimi leti, ko je bilo medvedov manj. Medvedje samice tudi zaradi tega še pogosteje prihajajo v bližino človeka, kjer se počutijo varneje kot v bližini medvedjih samcev. Tam pa hitro pride do konflikta s človekom, saj se ljudje radi odpravijo v naravo."

Medved, ki se me ni bal.

"Velika večina mojih srečanj z medvedi je videti tako, da nekje daleč zaslišim hiteče lomastenje, in ko pogledam tja, vidim medvedji hrbet, ki beži, kot bi mu šlo za življenje. To je skladno z dognanjem, da smo iztrebili neboječe medvede. Seveda se najde tudi kakšen bolj hraber, in ravno takega sem srečala na enem izmed štetij medvedov. S starejšim lovcem sva sedela na preži že precej ur. Ko je ob polnoči vodja sporočil, da je konec štetja, sva hotela dol s preže in nazaj k avtomobilu, da bi se odpeljala domov. Ravno takrat je bil pred prežo medved. Vedela sva, da čim se bova zvočno razkrila, bo pobegnil, vendar sva se uštela. Medved ni hotel stran. Ploskala sva mu, se nanj drla, mu z lučjo svetila v oči, topotala z nogami, vse zaman. Ni se dal odgnati. Čeprav je to proti vsem pravilom, sva se podala dol s preže in upala, da nama ne bo sledil ali naju napadel. Očitno je bil le hraber, objesten, ne pa tudi agresiven, saj se nama ni nič zgodilo. Včasih imamo ljudje več sreče kot pameti.

Osebni arhiv

Druga neprijetna izkušnja s srečnim koncem je bila, ko smo šli trasirat vlako in smo se znašli med medvedko in mladičem. Medvedka je spustila svoj opozorilni zvok, s katerim dopove mladičem, da splezajo na drevo. Največji oziroma najtežji odrasli medvedi ne morejo na drevo, ker so pretežki, in s plezanjem se lahko mladiči rešijo pred njimi. Ko je mladič zlezel na drevo, je medvedka rjula na nas, mi pa se nismo takoj znašli in se nismo, kot priporočajo strokovnjaki, odpravili nazaj po isti poti, temveč smo šli naprej. Čeprav je bil gozdni sestoj zelo gost in medvedke nismo videli, smo vedeli, da je blizu. Bilo je zelo napeto. Medvedka nam kljub temu ni nič naredila. Čim smo se nekoliko oddaljili od kraja srečanja, jo je podurhala z mladičem, mi pa smo bili veseli, da se je vse skupaj dobro izteklo. Jaz najbolj, saj sem ocenila, da od ekipe najpočasneje tečem."