revija Jana

Predmestje. Vas, ki to ni več. Veliko praznih hiš, še več se gradi novih. A se redki poznamo. Bi se tudi težko spoznali. Sosed je na mejo, kakšne tri metre od oken mojega doma, postavil domala dva metra visoko »neprodušno« ograjo. Višjo, kot sem jih videla na Kosovu, kjer krvno maščevanje še vedno ni povsem izkoreninjeno. Tudi drugi se umikajo. Če ne za rastlinje, pa za plastične paravane. Po opravkih se pa itak vsi vozimo z avtomobili. Skratka, priložnosti za sosedski »dober dan« ali »kako ste kaj« je malo, vedno manj. Zasebnost je v Sloveniji ultimativna. Kar po svoje pojasni, zakaj pokojnika, ki je umrl na svojem domu, mesec dni ni nihče pogrešal.

Takšni smo. In potem se čudimo, da so v takem okolju tudi otroci vedno bolj sami, nimajo prijateljev, ne razumejo, kaj je skupnost. Tudi v šoli si ne pomagajo. Slišim, da je »plonkanje« izumrlo. Ne zato, ker ga je ob sodobnih tehnologijah povozil čas, temveč zato, ker dobri ne želijo, da bi na »njihov račun« zvozili tudi drugi. Jaz, jaz, jaz …

V svetu, kot smo ga ustvarili odrasli, mladi ne morejo biti boljši od nas. In tudi zato se dogaja, kar se. Poboji, kot je bil v Gradcu, niso izjema. Dogodek je bil medijska zgodba dan ali dva … vsi smo pametni, vsi zgroženi. Potem pa le še strah, da se ja ne bi zgodilo tudi pri nas. Našim.

Minister Logaj pravi, da so naše šole varne. Seveda so. Tako kot so bile avstrijske, srbske in vse druge. Do trenutka, ko se je zgodilo. Potem je bilo vsem jasno, da niso bile varne. In kar je še huje, nihče ne ve, kako bi šole naredili varne. Šola bunker? Dva varnostnika pred vsakim razredom? Oklepna vozila pred šolo? Po pokolih smo vsi pametni, v resnici pa ne vemo ne kaj, ne kako. Tudi vse, kar takim pokolom sledi, je predvidljivo. Iskanje krivca, ugibanje, kaj je šlo narobe, kaj storiti, koliko psihoterapevtov nam manjka. In po dnevih žalovanja zaveza, da bo poslej vse drugače. Pa seveda ni. Ker sploh ne vemo, kako bi lahko bilo.   

Kot civilizacija smo iztirili. V zadnjih desetletjih se je nabralo toliko vsega, kar je odpihnilo zdravo pamet in v naša življenja vneslo popolno zmedo. Na eni strani popolna permisivnost in demoniziranje vsega, kar se začne z »ne smeš«, »ni dovoljeno«, »prepovedujem« …, na drugi strani pa vedno manj skupnosti, individualizacija, grmadenje pravic. Mojih. Našega, skupnega pa je vedno manj. Plotovi ne rastejo le med parcelami, tudi v naših glavah jih je vedno več. Kako naj bi vse to obšlo otroke? Vsi psihologi in terapevti ne morejo »popraviti« vsega, kar smo v zadnjih desetletjih narobe zapeljali. V dobri veri, da delamo prav. In če kaj le ni šlo prav, smo vedno našli koga, ki je kriv. Šola starše, starši šolo, oboji pa sistem.

Svet meče iz tirnic. Domala v vsaki moji tedenski kolumni bi lahko k seznamu vojnih konfliktov dopisala vsaj enega novega. Ste tudi vi opazili, da je s temi vojnami v svetu tako kot s prej omenjenimi poboji? Dan, dva se z njimi začnejo vsa poročila in novice, tretji dan jih napovedovalec še omeni, potem, razen največjih, niti to ne več. Ker je na vidiku že kakšna nova. Toliko aktivnih vojaških spopadov kot sedaj po koncu druge svetovne vojne še ni bilo. Če poslušamo grožnje vpletenih, jih bo le še več. Ker za napadalce je v današnjih časih vse skupaj relativno preprosto. Sedijo nekje na varnem in operativcem, ki so tudi na varnem, naročajo, kaj naj rakete in droni zadenejo. Stanovanjsko naselje, bolnišnico, šolo, sirotišnico, kaj tretjega …

To je svet, v katerem živimo.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana