Šimen Zupančič

Po prazni cesti prikoraka zajeten oranžen maček. Videti je zelo zadovoljen s seboj in z življenjem na splošno. Zgodaj popoldne je, večina vaščanov je še v službi v 27 kilometrov oddaljenem Kopru in cesta je samo njegova. Abitanti se imenuje ta vasica v slovenski Istri, le streljaj od hrvaške meje, in čeprav Statistični urad zatrjuje, da ima vas 31 prebivalcev, jih v resnici tam živi dvanajst – SURS je k njim prištel še prebivalce dveh drugih zaselkov, mi pojasnijo v vasi. Dvanajst se zdi malo, a je v resnici odlična številka, še ne tako dolgo nazaj je bila vas prazna. Potem so se ljudje – mački niso nikoli odšli – začeli vračati.

Šimen Zupančič

Čisto malo je manjkalo pa bi Abitante prišteli k – trenutno šestinpetdesetim – zaselkom v Sloveniji, ki nimajo nobenega prebivalca. Ampak nekoč je bilo to živahno območje, okrog 3.000 hektarov je merilo, imelo je 2.000 ljudi v enaindvajsetih zaselkih in tisoč glav živine. Pridelovali so odlično vino, sadje, olive, gojili živino in sviloprejke, svoje pridelke pa so hodili prodajat v Trst. Druga svetovna vojna je bila usodna za vas, odrezali so jih od trga v Trstu, podajali so si jih iz Hrvaške v Slovenijo, iz občine v občino, Oprtalj, Koper, Buzet, vsem tem občinam so jih pripojili, dokler se niso prebivalci leta 1954 na dveh referendumih odločili, da želijo spadati pod Koper. Gojenje sviloprejk je zamrlo, veliko murv so posekali, leta 1956 so pomrznile skoraj vse oljke … in ljudje so se za delom odseljevali v Koper, Trst, celo čez lužo so šli, v Argentino. Ko je kmalu po prelomu tisočletja umrla zadnja prebivalka, je vas ostala brez stalnih prebivalcev, vendar ljudje niso nikoli čisto odšli, čeprav so živeli v mestu.

In potem so začeli prihajati nazaj ...

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Šimen Zupančič

revija Jana