Pexles, Jana

Serviser je čez nekaj ur končno sprejel klic in nas obvestil, da smo v čakalni vrsti na 134. mestu. Morda se bo začela krajšati na naslednji delovni dan, torej v ponedeljek, takrat pa je bila sobota. Fak, fak, fak. Seveda po takšni vročini ne greva v hribe, sem se uprla, cenjeni soprog si je namreč že obuval planinske čevlje. Pa saj je vremenar rekel, da je dan primerjen za planine, je bevsknil. Res je, ampak pripomnil je tudi, da je možna kakšna nevihta. Bi rad, da naju scvre strela ali kaj? Babica, oblečena v spalno srajco iz slame ali kaj je bilo tisto, kar si je nataknila, da bi lažje preživela vročino, se je odpravljala na daljši izlet na centralno pošto. Ker da imajo tam klimatsko napravo. Zraven si bo vzela stol za kampiranje, je rekla. Ko jo bodo hoteli nagnati, seveda ne bo šla, in če jo bodo legitimirali, ne bo imela s seboj nobenega dokumenta, pa tudi spomnila se ne bo, kako se piše in kdo so njeni sorodniki. Glede na njeno priletnost ji bodo nedvomno verjeli. Predpostavlja, da bomo zvečer videli na televiziji njeno fotografijo in zraven vprašanje: Kdo jo pozna? Če nam bomo uspelo popraviti klimo, naj jo pridemo iskat, ker seveda tudi telefona ne bo vzela s sabo.  

Zdelo se mi je, da je ravno pravi čas za vse duhovne in podobne metode, s katerimi se prepričaš, da je vse na svojem mestu. Postavila sem se torej pred ogledalo in si govorila: »Rada se imam, spoštujem se, nihče mi ne more do živega, svet mi je naklonjen …« Sranje! V ogledalu namreč nisem videla prisebne ženske, ki ve, kaj hoče, ampak polito kuro s štrenastimi lasmi, vsak las je imel na koncu kapljico znoja, potne srage pa so se vlekle tudi povsod drugod. Skratka, tisto namrgodeno strašilo v ogledalo nikakor ni bilo nekdo, ki bi ga lahko imela rada.

Spomnila sem se na razne misice, ki trdijo, da prihaja lepota  od znotraj, čeprav se mi zdi, da žirije ocenjujejo predvsem tisto od zunaj. Ker iz moje poduhovljene notranjosti nikakor ni hotelo privreti nič opazno božanskega, sem se odločila, da ignoriram notranjo lepoto in se vržem na zunanjo. Kje naj začnem? Lase sem si spela v sofisticirano figo na vrhu glave, pri tem mi je ušlo nešteto pramenov, kar niti ni bilo videti slabo. Oziroma – bilo je tako, kot da sem se ure in ure trudila, da bi bilo natanko tako. Super. Kaj pa naj naredim z vsem drugim? Recimo s svojim mikavnim obrazom, polnim podkožnih vročinskih izpuščajev, posledic komarjih pikov in lis od alergije na sonce? V škatlici, kje hranim lepotilne pripomočke, je sicer dober izbor vseh mogočih korektorjev, pudrov, črtal in svinčnikov, a kaj ko je bilo vse v tekočem stanju. Moj obraz pa je bil kot slap z več izviri – teklo mi je s čela na oči, z nosu na brado, z lic po vratu … A je kdo izklopil klimo, ki greje, sem zatulila. Očitno nihče. Vsi so se razbežali nekam med bližnje grmovje.

Kako se v kopalnici, spremenjeni v savno, najprej namažeš s hranljivo kremo, nato pa si privoščiš lahek poletni make up? Po brezupnih poskusih sem si namazala trepalnice s črnim tušem in šla s prijateljico na kavo. Na beli majici se je kmalu pojavil vzorec črno-sivih pik. Z grozo sem pomislila, da se  mi najbrž vlečejo po obrazu črne potne srage in da sem videti kot kakšna pop art umetnica. Prijateljica je bila tiho. Najbrž je bila zaposlena s čedalje gostejšimi s modrimi pikami na svoji beli majici, ki so nedvomno izhajale z njenih enako obarvanih vek. Mati božja, poletje se je šele začelo!  

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana