Shutterstock

Živimo v času razčlovečenega kapitalizma, ki tistim, ki imajo želodec za to, omogoča uspeh z izkoriščanjem drugih, prodajanjem megle ali špekulacijami – tistim, ki pošteno delajo, pa omogoča kvečjemu životarjenje v vicah nižjega srednjega sloja, dostikrat pa pekel prekariata in socialne države. Zato je logično, da se prvi maj kot praznik poštenega dela dandanes že zdi kot brezkoristna folklora, ki jo pri življenju drži le še nostalgija. Zaslepljeni z bliščem kiča, s katerim nas zasipa mašinerija množične proizvodnje; otopeli od bliskanja oglasov, popkulturne navlake in posnetkov vplivnežev; oropani iluzij zaradi vsemogočnosti prostega trga so neprosti proletarci vseh dežel pristali na vlogo anemičnega gostitelja parazitskega neoliberalizma. A če si želimo povrniti dostojanstvo, najti izgubljeni smisel in se vzpostaviti kot skupnost, o kateri smo sanjali leta 1991, moramo iz vsakega dneva narediti prvi maj.

Ko smo oblikovali lastno državo, smo Slovenci in Slovenke naredili usodno napako, ko smo iz ideološke trme z gnusom zavrgli tudi dobre plati socializma in iz istega vzroka nekritično sprejeli še najslabše vidike kapitalizma. Tako smo na račun svobode človeka podelili svobodo kapitalu, ki  mu je do danes že uspelo dodobra popredmetiti človeka in poosebiti predmete ter tako oboje zreducirati v blago za prodajo na trgu. Da bi žrtvam slednjega olajšali trpljenje na še znosno raven in jih tako odvrnili od upora, so slovenski odločevalci vzpostavili napihnjeno, neživljenjsko in z birokracijo obteženo socialno državo, ki je postala nov vir delitev v skupnosti. Zavožen razvojni model, ki združuje najslabše od obeh ideologij, je ključni zaviralec ekonomskega in duhovnega razvoja v Sloveniji.

Prvi maj pa nas – vse bolj megleno – spominja, da smo nekdaj imeli sistem, ki je ob vsej svoji okoreli in tudi nevarni dogmatičnosti vendarle vseboval marsikaj dobrega, kar bi nam dandanes prišlo hudo prav. Dejstvo je, da so v socializmu mnogi trpeli, uradno pa je vendarle veljalo, da je država skupni projekt, s katerim naj bi si prizadevali za skupno dobro – sistem naj bi služil človeku in ne obratno. Tedaj se je prav z otroško gorečnostjo verovalo, da smo ljudje zmožni (zaradi visokih žrtev, ki so jih za to med veliko vojno plačale prejšnje generacije, pa tudi dolžni) stopiti skupaj in ustvarjati boljšo prihodnost. Ki sicer v zamišljeni podobi ne more priti, toda prav ta vera in na njej utemeljena solidarnost je bila v resnici raj, h kateremu se je stremelo.   

Da lahko živi in dela, mora človek v svojem početju videti smisel, ki presega golo biološko preživetje. Delavec za tekočim trakom bo imel dostojanstvo, če bo upravičeno verjel, da s svojim delom gradi boljši jutri, ne pa zgolj polni žepe svojega lastnika. Trgovka bo lažje zdržala napore in čistilke ne bo sram pred zdravnikom ter odvetnikom, če bo njeno delo prav tako označeno kot častno in temu primerno tudi plačano. Le v skupnosti, kjer ima vsakdo svoje mesto, s katerega po svojih najboljših močeh prispeva k skupnemu dobremu, zaradi česar je priznan kot enak med enakimi, se posameznik lahko uresniči kot človek. Le v družbi, v kateri je mogoče uspeti s poštenim delom, je pošten delavec lahko svoboden.

Prvi maj je edini še preostali dan v letu, ko nekatere še zbode pri srcu daljna slutnja, da je tako prav in da bi tako moralo biti. Vse druge dni pa v Sloveniji velja, da je plača enega direktorja pač milijon, neznosnokrat več kot plača povprečne tajnice, en sam zdravniški zasebnik je vreden nekaj sto pacientov, en sam politični demagog pa ima v tej državi toliko teže kot nekaj deset tisoč upokojencev in upokojenk. V razslojeni, zaslepljeni, razbiti in od človeka odtujeni družbi, utečeni po tovrstnih brezčutnih algoritmih, lahko vidi nekakšen smisel le prislovični en odstotek srečnih dobitnikov in dobitnic piramidne igre, ki se ji reče neoliberalizem.

Razen za prvi maj.

In zato naj živi!

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

revija Jana