Jaka Koren

Na različnih koncih Ljubljane živita, ne poznata se, različne naloge sta opravljali v partizanih, a v njunih pripovedih je veliko podobnosti – obe govorita o lakoti, mrazu, o trpljenju tistih let. O svojih žrtvah, padlih prijateljih in svojcih. A tudi o neskončnem tovarištvu, ki je vladalo med partizani.

Obe sta lepi, urejeni gospe. Nobena ne kaže svojih let, nobeni ni videti, da svojo starost zapisuje s trimestno številko. Telo se je upočasnilo, pamet prav nič. Glava je jasna in duh neuklonljiv. Njune zgodbe so bridke. Danes bi si kaj takega težko zamislili. Se je med vojno zgodilo tudi kaj lepega, ju vprašam. O, seveda, pravita obe. Tudi smejali smo se! Ko že neham snemati, mi gospa Fani pripoveduje o tem, kako so v partizanih spoštljivo ravnali z ženskami. Prepovedano jih je bilo žaliti, zmerjati, jim kakorkoli škodovati, nanje so morali, tako je ukazal komandir, paziti kot na punčico svojega očesa. Opazite kakšno podobnost s sedanjostjo?

Ne, najbrž ne.

Tole je posvečeno vsem, ki – ne oni ne njihovi starši – med NOB še niti rojeni niso bili, pa imajo toliko slabega povedati o njej. Preberite pričevanje žensk, ki sta bili zraven.

Fani Suhadolc: Samo vztrajati je treba

Eno stoletje in še dve leti zraven ima. Doma je iz Podpeči, zdaj živi v Ljubljani, v hiši skupaj s sinom, a ima svoje stanovanje. Sama skrbi zase, sama si kuha, hodi na sprehode, pri triindevetdesetih je še hodila v hribe. Zdaj ne more več, pravi žalostno. Bratje in sestre so že vsi pomrli, ima pa štiri otroke, njihove potomce in že tudi potomcev potomce. »Zlato vnukinjo imam,« se razneži. »Pride, čeprav stanuje čisto na drugem koncu. Poročena je, otroke ima in službo, pa zagotovo pride enkrat ali dvakrat na teden. Pri meni je živela, ko je v Ljubljani študirala. Mi je rekla, veš, mama, jaz te ne bom nikoli pozabila. In me res ne. Danes je bila že navsezgodaj tu, še pred službo.«

Težko bi bilo pozabiti gospo Fani, si mislim, čeprav sem jo srečala samo enkrat. Bolečino je obrusil čas, se zdi, o prestanem trpljenju in krivicah pripoveduje mirno, stvarno. K partizanom je šla pri devetnajstih. »Moj brat, ki je pozneje padel, je šel v partizane malo pred mano. In so Italijani rekli, da mora priti domov, sicer bodo zažgali hišo. Podpeč je raztegnjena ob hribu, in če bi našo hišo zažgali, ne bi samo naša zgorela, tudi sosedove bi. Mama se je ustrašila in mi naročila, pojdi gor in bratu povej, naj pride dol. In sem šla gor proti Rakitni in bratu nisem nič omenila, še sama sem šla v partizane. Hiša pa še danes stoji. Ampak še pred tem so naju s sestro Italijani aretirali in so rekli, da morava žrebati, katera ostane in katera gre domov. Sestra, ki je bila štiri leta starejša od mene, je rekla, kar ti pojdi domov, bom jaz tu ostala. In tako je bila ona v internaciji, jaz pa v partizanih.« Rdeča nit njenih vojnih let sta mraz in lakota. Med pripovedjo večkrat skomigne: navadili smo se.

»Sprva sem bila v Šercerjevi četi – v partizane sem šla maja 1942, takrat še ni bilo brigad. Brigade so osnovali leta 1943, prej so bile pa samo čete, ker nas ni bilo toliko. Tovarištvo je bilo na vrhuncu. Tri leta sem bila tam – mraz, bunde takrat še niso obstajale niti kot beseda. Slabo smo bili oblečeni, hrana je bila bolj tako, ampak smo preživeli – tisti, ki nismo padli. Samo vztrajati je treba, pravim jaz.«

Tudi v bitkah je sprva sodelovala, pripoveduje, »potem sem prebolela paratifus – če ni šlo zgoraj ven, je šlo pa spodaj, nisem mogla zadržati hrane v sebi in sem čisto shirala. Ker je bila hajka, so me morali nesti na nosilih. Sicer sem bila lahka, ker sem tako shujšala, ampak vseeno … Veste, kaj pomeni po hosti nositi! Ni bilo poti. Spali smo na prostem, seveda. Pa še z vročino! Z neko Črnogorko, obe sva bili kužni in nisva smeli priti v stik z ranjenci, sva bili zunaj, v snegu, slabo oblečeni, tako da sem se še spodaj prehladila. Čisto pukljasta sem bila, bolj pukljasta kot zdaj (zdaj ni nič pukljasta, lepo vzravnano hodi, op. a.). Ko so videli, da nič ne morem, so me v bolnico poslali, in tam sem bila bolničarka. Tam je bilo, če si bil čisto pri peči, bolj toplo, sicer je bila pa to lesena baraka …« Desetletja pozneje je šla z upokojenci na izlet in se spet znašla tam. Jaz sem pa tukaj partizanila, je rekla. »Zelo sem bila presenečena, nisem pričakovala, da bom to bolnišnico še kdaj videla. Barak ni bilo več.«

To je bilo na Kočevskem, Slovenska partizanska bolnica Ribnica (SPBR). Tam je dočakala tudi osvoboditev. »Med ofenzivo tik pred koncem vojne sem morala s težkimi ranjenci, vsi so bili na nosilih, nepokretni, oditi v skalnato jamo. Rekli so, da bomo tam ostali do konca ofenzive, za nedoločen čas. Ostali smo en teden, šli ven, pa spet nazaj. Ranjencem sem lahko dala samo po eno pest suhega sadja. Če se bo dalo, bomo ponoči prinesli toplo hrano, so rekli. Tako smo živeli, navadili smo se. No, preživeli smo. Tisti, ki smo. Saj hrana je večinoma bila. Enolončnica. Na začetku smo jedli trikrat na dan, potem pa dvakrat. Včasih pa tudi samo enkrat ali pa sploh nič.«

Jaka Koren

Vest o koncu vojne jo je našla še vedno v isti jami. »Ne morem vam povedati, kakšno je bilo! Takrat sem bila z ranjenci v jami. Edina, ki sem bila pokretna. Prišli so ponoči, iz bolnice so nam prišli povedat, da je konec vojne. Verjetno so jim terenci povedali. Ranjenci so jokali, vriskali, vsega je bilo! Tako smo ob polnoči s hriba po hosti z ranjenci prišli dol na Hrvaško. Nismo več zdržali v tisti jami. Takrat smo lahko naglas govorili, prej smo smeli pa samo potihem. Saj je bilo … ampak mi smo se kar navadili, dokler je šlo. Seveda nas je bilo med ofenzivo strah, pa še z ranjenci … «

Po vojni se je poročila, že po koncu vojne je v Ljubljani spoznala moža. Poročila sta se po dveh mesecih poznanstva, rodili so se jima štirje otroci. Mož ni doživel niti 46 let. Imel je vnetje trebušne slinavke. »Takrat je veljalo, da preživi komaj vsak petdeseti,« vzdihne. Danes je ozdravljivo.

Sta bila novi svet in nova država po vojni taka, kot je pričakovala? In se iz srca zasmeje: »Najbolj se spomnim, kako so nas prepričevali, da po vojni ne bo davkov, zdaj pa sami vidite, da jih je vsako leto več.«

Milica Hiti: Tepli so me, ker sem govorila slovensko

V njeni govorici je še danes zaslutiti Primorsko, čeprav že dolgo živi v Ljubljani. Njena lica so čisto gladka, brez gub. Pred kratkim je praznovala najbolj okrogli rojstni dan, stoletnico. Rodila se je v Trnovem pri Novi Gorici, zdaj živi v enem od ljubljanskih DSO-jev. Noge jo slabo ubogajo, a njene misli so jasne. Ko pridemo na obisk, je zatopljena v časopise.

V partizane je šla pri šestnajstih – ampak po ovinkih. »Leta 1941 ali '42 je k nam prišel prvi partizan, kurir Peter, pozneje mi je postalo jasno, da je preverjal, kakšni ljudje smo, ali nam lahko zaupajo. Veste, takrat je bila to še Italija. Potem je pri nas prenočil in od takrat naprej so hodili partizani k nam. Zbirali smo hrano, oblačila in take stvari, on pa je poskrbel, da je to prišlo do partizanov. Tako sem začela delati za partizane. Prišlo je do izdajstva in so me januarja ali februarja 1943 zaprli v zapor v Gorici. Tam je bilo veliko Slovencev, če si bil preveč Slovenca, so te Italijani zaprli. Po kapitulaciji Italije so zapor odprli in nas spustili tako rekoč na cesto. Peš sem šla domov v Grgar, kakšne štiri ali pet kilometrov. Doma sem samo prespala, potem sem šla pa na prigovarjanje kurirja Petra v Volčjo Drago, ker so zbirali prostovoljce, in sem se priglasila v partizane. Nisem šla v četo, najprej sem bila na Goriškem v ilegali, zbirali smo material in informacije, kje so Nemci – takrat so prišli že oni. Bili so bolj, kako bi rekla … opravljali so svojo dolžnost bolj kot Italijani. Na Goriškem sem ostala, dokler me niso vključili v Varnostno-obveščevalno službo (VOS). Zbirali smo podatke o nemških premikih in oborožitvi. Neki sodelavec mi je priskrbel nemško uniformo, ker smo bili seveda oblečeni v oblačila, v katerih smo prišli od doma – revno. V tisti uniformi sem bila pravi nemški vojak. Saj sem bila partizanka, ampak v civilu. Tudi oborožena nisem bila. Velikokrat sem šla čez mejo v staro Gorico oziroma v Šempeter, če so kaj potrebovali ali če je bilo treba prinesti pošto. Pozneje so terenci v kleti neke vile na griču nad Volčjo Drago naredili skrivališče za partizane. Za kakšnih pet, deset ljudi, in kadar je bilo kaj hudega, smo se zatekli tja. Pozneje je od zgoraj prišel ukaz, da se ljudi pošlje na tečaje. Kako so v partizanih lepo skrbeli za ljudi, svoje ljudi so šolali.« Njo so poslali na osvobojeno ozemlje, v Črnomelj, na varnostno-obveščevalni tečaj, in jo naučili radiotelegrafije. Nato je odšla v Italijo.

»V Tomaju je bila partizanska postojanka in tam so mi dali civilno obleko. Z lista papirja sem se morala na pamet naučiti, kaj vse nadrejene zanima. Odšla sem v Rimini, ki so ga malo pred tem zavezniki bombardirali, in smo morali ugotoviti, koliko je bilo porušeno, potem pa nazaj v Bologno. Imela sem ponarejene dokumente, ki so bili res zelo dobro ponarejeni. Ko sem bila nekoč v piceriji, so Nemci naredili racijo, rekli so, da zaradi prostitutk, ampak teh je bilo zelo malo. Potem sem bila v zaporu z njimi in drugimi, ki so jih aretirali pri raciji. Za zajtrk so nam dali prežganko in košček kostanjevega kruha, drugega niso imeli. Ljudje so zelo revno živeli. Na policiji so me zaslišali, rekla sem jim, da sem prišla obiskat sestrično, ki je res živela v Urbinu, čeprav še zdaleč nisem imela namena iti k njej, ker je bila poročena z nekim italijanskim funkcionarjem. Ugotovili so, da sem nedolžna, in me s spremstvom poslali v Trst. Osemnajst let sem imela, v Italiji pa si bil polnoleten pri 21 letih, in tako je šel z mano karabinjer. Zelo velikodušen je bil, ponudil mi je olupljen kostanj – ker je bilo malo kruha, kostanja pa veliko. Pripeljal me je na policijo v Trst, tam so me spet zaslišali. Imela sem vnaprej pripravljeno zgodbo, kaj jim bom povedala, da se ne bi kaj zapletla. Čez nekaj dni so me izpustili. Morali bi mi dati policijsko spremstvo do doma, ampak so rekli, da ne morejo, ker je tam partizansko območje. S tramvajem sem se odpeljala na Opčine in od tam proti Krasu. Nekdo je zavpil, stoj! Prišel je k meni in me spraševal, kdo sem in kam sem namenjena. V partizane grem, sem rekla. In tako so me sprejeli v partizane.«

Pošiljali so jo sem in tja, z Goriškega v Belo krajino na še en tečaj, ta je imel zelo dobro plat: »Nisem bila lačna kot dotlej, ker je bila tam stalna preskrba. Enkrat na dan so nam prinesli hrano, pa zjutraj kakšno kavo, ječmenovo ali kaj podobnega. V Beli krajini je bil tudi štab partizanske vojske in sem doživela vdor Nemcev iz Novega mesta. Takrat so nas evakuirali v kočevski gozd.«

Osvoboditev je dočakala v Postojni – bila je v varnostni skupini, ki je sledila umikajočim se Nemcem in tako prišla do Postojne, iz katere so se ti pravkar umaknili. Ampak ni bil še čas za mir, dali so ji radijsko postajo in jo poslali v Trst, kjer so bili tedaj Angleži. »Tam sem dobila zvezo, nekega moškega, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil angleški vohun. To je bil nekdo iz znane in zelo razvejane družine Winkler. Mislim, da so mu pozneje sodili in ga ustrelili, tako se je govorilo. Z radiopostajo sem hodila v Trst, on mi je prinašal poročila, šifrirala sem jih in poslala naprej. Še vedno se spominjam nekega dogodka – v Trstu si lahko kupil čokolado. Kupila sem si eno veliko in celo pojedla. Tako se mi je priskutila, da je še danes ne maram.

Nisem več prenesla tega skrivanja, pa tiste radiopostaje vedno pod roko, in sem prosila, da me pošljejo v Ljubljano. Potem sem delala v Ljubljani in se je moja partizanščina končala.«

Ko je bila končno spet civilistka, je končala večerno gimnazijo. Kakšno je bilo življenje v novi Jugoslaviji? Vzame si čas za razmislek. »Mi Primorci smo bili tlačeni. Tudi tepli so me, ker sem govorila slovensko. Za nas je bilo čudovito. Nekako si čutil, da si svoboden. Čutil si, da si človek, da lahko delaš po pameti,« pravi slednjič. »Veste, hudo je bilo živeti pod Italijo. Zelo hudo. Slovensko nisi smel govoriti. Spomnim se naše mame, ki nas je učila brati slovensko. Mohorjeva družba je vsako leto izdala pet knjig, koledar in še neke druge knjige, in prešvercali so jih k nam, iz Jugoslavije v Italijo. Bognedaj da bi nas dobili fašisti, celo družino bi zaprli. Iz teh knjig nas je učila slovenščine. Če se danes spomnim na Jugoslavijo, je bila zame in verjetno tudi za druge kar neka osvoboditev. Nikoli se nismo ukvarjali s politiko. Za Primorce je bilo v novi državi pozitivno, za druge ne vem.«

Kaj bi povedali ljudem, ki blatijo NOB?

Narodnoosvobodilna borba in partizani so danes na slabem glasu. Ne pri vseh, še zdaleč ne, vendar je manjšina, ki vsevprek pljuva čez partizanstvo, ki ga sama ni doživela, zelo glasna. In zelo žaljiva. Partizanki današnji odnos do NOB hudo prizadene.

Fani dolgo molči in potem reče: »Težko mi je. Resnično mi ni prijetno. Kar smo doživeli, v kakršnem smo živeli … Pozimi nismo mogli priti do vode, sneg smo talili. Tudi za pranje, ampak saj si lahko mislite, kako je bilo oprano – tako, po partizansko. Ni bilo ne praška ne mila. Tudi gazo z gnojnih ran smo morali prati … Vse pride in vse mine.«

Milica se pa razjezi: »Kako sploh dovolijo tem ljudem govoriti! Kar slabo mi je, kadar vidim ali slišim kaj takega, tiste neumnosti, ki jih danes govorijo. Nisem niti levičar niti desničar, ampak tisto, kar danes delajo desničarji, je neverjetno!«