Jaka Koren

Da je zelo pogumna in močna, so ji ljudje dejali, ko je kupila zemljo v Sloveniji ter se s svojo hiško in živalmi preselila k nam kar sama. Pravi, da je to nekaj popolnoma naravnega – uživa v družbi ljudi, a enako rada preživlja čas sama, obdana z naravo in živalmi. Prav nič je ni strah, ko se zvečer zapre v svojo hiško, zakuri peč na drva, se z mačkami in skodelico čaja iz zelišč s svojega vrta udobno namesti na oblazinjenem podestu ter skozi okna, ki obkrožajo ležišče, spokojno opazuje zvezdnato nebo.

Slovenija

Ruska ruleta na cesti: Dirkanje po mestu, krste na štirih kolesih

Zdravje

Nemirni in razdražljivi otroci: morda so krive gliste

»Za žensko se mi zdi veliko bolj nevarno, če sama živi ob železniški postaji v velikem mestu kot v gozdu. Družba si želi, da bi nas bilo strah narave in živali, da bi nas oddaljili od nas samih, v resnici pa smo v naravi povsem varni,« pravi Simone, Nemka, ki se je zaljubila v prelep zelen košček slovenske zemlje. Na njem sta bila star vikend in vinograd, sčasoma pa je dokupila še nekaj okoliške zemlje in na njej postavila svoj vagonček – svoj pravi dom.

Simone je odraščala v bližini nemškega mesta Bonn, v družbi staršev in treh starejših sester. Dneve je preživljala v gozdu s papirnatim rdečim zmajem, medtem ko jo je mama učila o zdravilnih zeliščih in divjih rožah, oče pa o drevesih in gobah. Že kot deklica je sanjala o hiški na jasi, obkroženi z živalmi.

Jaka Koren

Prepričala je starše, da so ji kupili ponija – in ker se ji je zdel osamljen, mu je za družbo priskrbela še ovce. Na študij geografije, zoologije in botanike je s sabo odpeljala tudi konjička. Tam je živela na posestvu ekološkega vinarstva, kjer je pozneje delala kar deset let. »Bili smo prvi proizvajalci ekološkega vina na svetu,« se spominja.

Želja po preprostem življenju v naravi pa ni ugasnila. Preselila se je v skupnost podobno mislečih v nemškem Darmstadtu, kjer si je pri tridesetih kupila svoj prvi vagonček – star, kovinski, na mestih že preluknjan, a povsem njen. Stal je le 350 evrov. Takratni partner, tesar, jo je naučil marsičesa o delu z lesom in gradnji, kar ji je pozneje prišlo še kako prav.

Leta 2010 je začela sodelovati z znanim nemškim zdravnikom Ruedigerjem Dahlkejem, ki se je ukvarjal s psihosomatiko, prehrano, meditacijo in duhovno filozofijo. Skupaj sta organizirala delavnice posta in pohodništva ter napisala knjigo o hoji in postenju. Simone pa je kmalu začela tudi sama voditi pohode, tečaje preživetja v naravi in bosonoge delavnice.

Ljubezen jo je za nekaj let odpeljala v Francijo, nato pa se je vrnila in se odločila kupiti košček zemlje. Kolebala je med Avstrijo in Slovenijo. Prijateljica Maja, učiteljica kundalini joge, ji je omenila čudovit kotiček v Pesnici. »V Franciji sem iz svoje hiške lahko videla morje, toda sem sem prišla maja, ko je bilo vse osupljivo lepo. Vedela sem, da sem prišla domov.«

Najprej je kupila vikend, kjer danes prenočujejo njeni obiskovalci in prostovoljci v zameno za pomoč na posestvu. Trte so bile uničene, zato jih je odstranila in dokupila še nekaj zemlje od okoliških kmetov, ki so jo sprejeli z veseljem. Za malo več kot hektar in pol zemlje je porabila vse prihranke – a našla je dom.

Na svoj košček raja je pripeljala še drugi vagonček, ki ga je kupila od sosede v Darmstadtu. V njem si je uredila svetlo notranjost z lesom, več okni, pečko na drva in posteljo pod zvezdnim nebom. Elektriko ji zagotavljajo sončni paneli, vodo si prinaša z izvira v Avstriji, poleti se tušira z deževnico, pozimi pa v kopalnici vikenda.

»Z leti imam rada več miru. Poleti dopoldne delam na posestvu, vodim delavnice, popoldne pa se rada umirim na orehu pred hiško – poslušam glasbo, zaspim ali poklepetam s prijateljem.«

Pred dvema letoma se ji je pridružil še en vagonček – tokrat za njenega zaročenca Dietricha, ki se prav tako navdušuje nad Slovenijo in načrtuje, da se bo po upokojitvi preselil k njej.

Simone se zbudi ob šestih zjutraj, spusti kokoši in pomolze kozo. Nato pripravi objave za svoje delavnice, popoldne pa skrbi za vrt, sadno drevje in permakulturni kotiček. »Precej sem že samooskrbna – imam zelenjavo, sadje, jajca … razmišljam, da bi začela delati kozji sir.«

Pozimi ima več pisarniškega dela, poleti pa organizira delavnice in tečaje za tujce ter vse pogosteje tudi domačine.

Na njenem posestvu so doma poniji, lame in kar šest mačk. »Lame so kot male kamele – sproščene, čiste, zen mojstri. Poniji so moji terapevti, mačke pa dušni prijatelji. Če si žalosten, sedeš pod drevo, stisneš mačko in mir se vrne.«

Zadnja leta jo posebej veseli delo z otroki, ki pridejo k njej na obisk. »Otroci so že po naravi povezani z naravo, a jih v šolah naučijo, česa vsega naj bi se bali. Zato jih spodbujam, naj zaupajo svojim občutkom in imajo radi živali – tako bodo srečnejši.«

Rada bi sodelovala z waldorfskimi in montessori šolami ter z družinami, ki otroke šolajo doma, saj verjame v učenje skozi izkušnjo, stik z zemljo in tišino gozda.

»V Nemčiji sem srečala veliko mladih, ki so raje kot stanovanje kupili košček zemlje in si sami pridelujejo hrano. Tudi v Sloveniji jih je vedno več. Starejše generacije so že utrujene od potrošništva, mlajši pa iščejo smisel,« razmišlja Simone.

»Družinsko življenje v Sloveniji je bolj zdravo, ljudje so toplejši. Imam čudovite sosede, narava pa je prekrasna – veliko lepša kot kjerkoli, kjer sem živela do zdaj!«