Shutterstock

Dirkanje po mestu, driftanje po parkirnih hišah in rondojih, nevarno prehitevanje v škarje po regionalnih cestah – vse to ob bučni glasbi in rohnečem motorju, ki mladino napaja z občutkom moči in svobode. Preverili smo, kaj policisti doživljajo na terenu, za rokav pa pocukali tudi mlade voznike. Izkušnja ni bila ravno prijetna.

Nekateri mladi vozniki se vedejo, kot da so na cesti sami in se jim ne more nič zgoditi. Volan postane njihova krona, asfalt pa kraljestvo, kjer lahko počnejo, kar hočejo. Da ta nevarna mešanica mladosti, hitrosti in ega piše tragične zgodbe, opozarjajo tudi na policiji. Objesten mladi voznik je predvsem mlad človek, ki se še ni naučil, da volan ni igračka in da drzna vožnja povzroča nesreče, v katerih ugašajo življenja. »Pogovarjajte se s svojimi otroki. Ko pride do tragedije, je prepozno. Takrat bi marsikdo dal vse na svetu, da bi imel še eno priložnost za tisti pogovor, ki ga ni bilo,« polaga staršem na srce policijski inšpektor Tomaž Tomaževic.

»Pogovarjajte  se s svojimi otroki. Ko pride do tragedije, je prepozno. Takrat bi marsikdo dal vse na svetu, da bi imel še eno priložnost za tisti pogovor, ki ga ni bilo.«

»Spjal se baba!« 

»Dej se spjal, baba, no!« je prezirljivo siknil mulo iz druščine dirkačev, h kateri sem stopila, da jih pobaram o njihovi divji vožnji po mestu. Preostali so prasnili v smeh, predrznež pa je še malce bolj napel mišice in jezik ter me prezirljivo vprašal, ali sem zmešana. No ja, morda. Pa oni, kako se kaj počutijo za volanom? Vsemogočno, neustavljivo?

Z lokalno družbo, ki »drifta« po rondojih in garažnih hišah, se o tem ni bilo mogoče pogovoriti, sem imela pa malce več sreče pri drugi skupini mladcev, ki radi pritisnejo na plin po mestu in na regionalni cesti za Savo. »Pač fajn je, logično, ne? Vsakemu je fajn, če divja. Sploh ta zvok motorja. Da mi nek 'boost'.« Misliš, da te dvigne, ti da občutek moči? »Pa ja … adrenalin, napali me,« razloži eden izmed fantov, ki so se zbrali na parkirišču pred manjšim trgovskim centrom, nabijali glasbo in čvekali o avtih.

20-letnik, lastnik starejšega BMW, ponosno demonstrira, kako njegov motor zarjove. Poskočim, ko iz izpuha zabobni in poči, sogovornik pa se široko zareži, v očeh pobliskne tista mladostniška iskra pomembnosti. Da vedo, kaj delajo, in da se ne bo nič zgodilo, ko divjajo, izvem. Če ubesedim njihov pogled, jim dajejo hitra vožnja, glasna glasba v avtu in surov zvok iz izpuha občutek svobode ter nepremagljivosti. Mladost je norost, kaj ni tako? Le za kakšno ceno, se sprašujem, ko poslušam to širokoustenje.

Shutterstock

Ni vredno, bil bi bedak

Seveda pa niso kar vsi mladi vozniki objestni. Lan iz Litije ima izpit dobro leto in pravi, da sicer obožuje hitro vožnjo, a upošteva omejitve in cestnoprometne predpise. »Za sekundo, dve včasih pritisnem na gas,« prizna. »Drugače pa ne divjam. Oče je imel hudo prometno nesrečo in mi je čisto jasno, kaj se lahko zgodi. Poleg tega je moj kolega zletel s ceste in bil dolgo v komi. Nikoli več ne bo tak kot prej. Ni vredno, bil bi bedak, če bi še sam izzival, da se kaj takega zgodi. Vidim pa pri drugih, da se jim je težko celo pripasati. Vedno se pričkamo glede tega … Se pa z drugimi raje ne vozim. Preprosto ne zaupam, ker se ob taki vožnji ne počutim varno. Itak, da me imajo za tipa, ki komplicira, ampak mi dol visi. Meni so te stvari jasne in niti nimam potrebe po tem, da bi komu kaj dokazoval,« razloži 19-letnik, ki nima svojega avtomobila, vozi namreč družinskega, in kot poudari, nanj tudi odgovorno pazi.

»Ne pretvarjam se, da je moj. Kadar prosim zanj, ga dobim in to je to. Je pa veliko bolj varen, kot če bi imel svoj avto za dva jurja. Pomembno je, da je BMW, zelo priljubljeni so tudi golfi, ob tem pa jim dol visi, če je bil avto že nevemkolikokrat karamboliran. In potem dirkajo naokoli brez zračne blazine, s slabimi gumami, nepripeti … Škoda besed. Krste na štirih kolesih,« še pove mladi sogovornik, ki se mu zdi nenavadno, da so tudi dekleta tako nespametna, da prisedejo k takšnim fantom.

Ruska ruleta na cesti

Dogajanje na cestah se zdi skrb zbujajoče tudi odgovornim udeležencem prometa, ki tudi sicer objestne voznike vidijo kot rusko ruleto. »Zadnjič smo se z družino za las izognili trku. V nepreglednem ovinku so nas prehiteli štirje mladi fantje – če se ne bi avto, ki jim je pripeljal nasproti, umaknil ob rob ceste, bi grozljivo počilo,« se drži za glavo Zagorjan, ki je nato fantom sledil do semaforja, da bi jim napel nekaj krepkih. A se je uštel, avtoriteta odraslih, kakršno poznamo starejše generacije, je že davno splavala po vodi. »Jeb*ali so mi vse po spisku. Se opravičujem, a ne morem lepše povedati. Potem sem poklical na policijo, ker so brezglavo divjali naprej in sem samo gledal za njimi, kdaj bo počilo. Dvomim pa, da je kaj zaleglo. To so drugi časi. Seveda niso vsi takšni, a nekateri mladi resnično nimajo nobenega spoštovanja in zadržkov.«

Osebni arhiv

Premalo izkušeni veselo »po gasu«

Da ne gre le za sitnarjenje starejših, potrdijo tudi na policiji, kjer se pogosto ukvarjajo z mladimi in predrznimi vozniki. »Skoraj tretjina vseh hujših prometnih nesreč, ki se zgodijo vsako leto, vključuje mlade voznike. Žal so pogosti objestnost, lahkomiselnost in pomanjkanje izkušenj, kar vse prehitro privede do hudih posledic,« opozarja policijski inšpektor Tomaž Tomaževic in razloži, da mladi najpogosteje povzročijo prometne nesreče zaradi neprilagojene hitrosti, izsiljevanja prednosti v križišču ter nepravilnega prehitevanja.

»A mladi niso udeleženi le kot vozniki osebnih vozil. V mestih opažamo vse več mladih, ki se vozijo z električnimi skiroji, skuterji ali mopedi – pogosto brez čelade, objestno in nepredvidljivo. Prav ta konec tedna smo denimo obravnavali hudo prometno nesrečo, v kateri sta bila udeležena dva mladoletnika. Z veliko hitrostjo sta trčila v vozilo, ki je pred njima zavilo levo. Dosedanja preiskava kaže, da je šlo za zelo tvegano in prehitro vožnjo s skuterjem. V poletnih mesecih je še več takšnih primerov – od divjanja po cestah do vožnje po zadnjem kolesu, kar postaja čedalje pogostejše po vsej Sloveniji,« opozarja sogovornik.

Tragičen konec za objestne voznike

Kakšen pa je običajno odziv mladih, ki jih obravnavajo zaradi prekrškov? Se zavedajo neodgovornih dejanj? »Kadar pride do hujše prometne nesreče, pri mladih voznikih pogosto ostane travma, ki jih zaznamuje za vse življenje. Tisti, ki so posledice že izkusili na lastni koži, pozneje navadno vozijo precej bolj previdno,« pove Tomaževic in poudari, da žal prihaja tudi do napak, ki so za mlade voznike usodne in katerih posledice nosijo svojci, prijatelji in vsi, ki so bili z njimi povezani. »Ob kontrolah s policijo obravnavamo redkejše primere, ko recimo ne ustavijo na znake policije in vozijo naprej, sicer pa vsaj na območju Ljubljane običajno ni tega, da bi se nesramno vedli.«

Kaj pa je učinkovitejše: kazen ali pogovor? Če gre za mladoletnika, morajo o prekršku vedno obvestiti starše. Pri polnoletnih pa skušajo, kadar gre za hujšo kršitev, narediti več kot le izdati kazen – prizadevajo si razložiti, kakšne bi lahko bile posledice njihovega ravnanja, in marsikdo se šele takrat zares zave, kaj bi se lahko zgodilo. »Seveda ne smemo metati vseh mladih voznikov v isti koš, veliko je namreč vzornih, spoštljivih in previdnih. A tisti manjši delež objestnih pogosto konča tragično.«

Kultura se začne doma

K večji varnosti mladih voznikov zagotovo pripomore sistem izobraževanja, ki je zdaj že dobro vzpostavljen. Kot pojasnjuje sogovornik, imajo pomembno vlogo programi ozaveščanja v osnovnih in srednjih šolah ter številne nevladne organizacije, ki na tem področju delajo izjemno – denimo Zavod Varna pot ali projekt 0,0 voznik. Zelo se trudi Agencija za varnost prometa, prav tako so zelo koristni programi varne vožnje, v katerih mladi na stezi spoznajo svoje napake in meje svojih sposobnosti.

»A kljub vsemu imamo prav pri vzgoji še največ prostora za izboljšave. Kultura vedenja v prometu se začne doma – pri starših. Oni s svojim zgledom in odnosom do pravil vplivajo na otroke. Pogosto starši kupijo motor za motokros, čeprav vedo, da otrok z njim ne sme na cesto. Ali pa molče dopuščajo, da se mladoletnik vozi s predelanim skuterjem, brez čelade in izpita … Namesto da bi se z njim odkrito pogovorili o nevarnostih, pogledajo stran,« razloži policijski inšpektor, ki ima za starše pomembno sporočilo: »Pogovarjajte  se s svojimi otroki. Ko se zgodi tragedija, je prepozno. Takrat bi marsikdo dal vse na svetu, da bi imel še eno priložnost za tisti pogovor, ki ga ni bilo.«

Shutterstock

Ne zagovarjajte, temveč vzgajajte! 

Policisti se srečujejo tudi s starši, ki ob prekrških svoje mladeži iščejo izgovore, zmanjšujejo pomen dejanja ali poskušajo odgovornost preložiti drugam, namesto da bi jih naučili, da so odgovorni za svoje početje. »Del starševstva je seveda zaščita otroka, je pa razlika, ali mu starš sam daje zgled. Če v prometu spoštuje pravila in odgovorno ravna, bo tudi otroku jasno povedal, da ni ravnal prav. Kadar pa starši sami vozijo preveč samozavestno ali celo objestno, se to pogosto prenese na otroke.« Opravičevanje in iskanje izgovorov gre vedno na škodo otroka. »Tak mladostnik ne dobi priložnosti, da bi razumel posledice in sprejel odgovornost za svoje ravnanje. Pogosto istega kršitelja ustavimo večkrat, dokler ne pride do resnih posledic. Če vidimo, da se napake ponavljajo, jih ne smemo pomesti pod preprogo. Takrat se mora starš pogovoriti in postaviti mejo. Preveč je zgodb, ko pozneje starši obžalujejo, ker so bili preveč popustljivi,« opozarja Tomažic.

Nepripasan človek postane leteči predmet

Ljudje se pogosto ne zavedajo, kako usodne so lahko posledice, če si, denimo, ne pripnemo varnostnega pasu, in kam lahko vodita vihravost in korajža brez prepotrebnih izkušenj. Kombinacija teh dejavnikov ima zelo hitro lahko tragičen epilog. »Pri ozaveščanju skušamo to prikazati tudi praktično – na primer z demonstracijami naletnih sil. Mnogi ne vedo, da potnik, ki ni pripet, ob trku postane ‘leteči predmet’ v vozilu. Tak potnik lahko hudo poškoduje ne le sebe, temveč tudi voznika ali sopotnika spredaj. Pogosto se tudi zgodi, da padejo iz vozila, saj steklo ne zdrži tolikšnih obremenitev. Pri hitrosti 90 kilometrov na uro deluje na telo sila več kot pet ton. Nihče si ne more zares predstavljati, kaj to pomeni – a to so sile, ki v trenutku odločajo o življenju in smrti,« razloži sogovornik in nadaljuje, da je prav neizkušenost voznikov eden ključnih dejavnikov tveganja.

»Mladi pogosto menijo, da že obvladajo vožnjo, da lahko vozijo hitreje ali si dovolijo kakšno poenostavitev. A v kritičnih situacijah nimajo rutine kot izkušeni vozniki – pravilnega zaviranja, pravočasne reakcije, usmerjanja pogleda. Ena sama napačna poteza lahko pomeni trk. Izkušen voznik se včasih še uspe izogniti nevarnosti, mlad pa se zaradi neizkušenosti odzove prepozno. In prav ta trenutek neodločnosti pogosto loči srečen konec od tragedije,« opozarja sogovornik.

Vaš sin je umrl v prometni nesreči

Tomaž Tomaževic je več let kot prometni policist delal na terenu in se srečeval tudi z najhujšimi prometnimi nesrečami – tistimi, ki so se končale tragično, s smrtnimi žrtvami. Teh trenutkov pač ni mogoče strpati v službeni predal in se pretvarjati, da se niso zgodili. »Vsak policist bi lahko povedal enako – najtežje je, ko so med udeleženci nesreče otroci. Že obravnava takšnega dogodka je izjemno težka. A s tem se delo ne konča – slediti mora še tisti del, ki je pogosto še hujši: iti na dom in svojcem sporočiti, kaj se je zgodilo. Čeprav takrat običajno ne najdeš pravih besed, moraš kljub temu povedati, da nekoga ni več.« Inšpektor za trenutek utihne, potem pa nadaljuje. »Naši možgani niso mobilni telefon, da bi jih lahko resetirali in izbrisali spomine. Vse ostane v nas. Vsaka nesreča, vsaka izguba. Najbolj tragične so nesreče, kjer ugasne mlado življenje – posebej ko veš, da se je vse zgodilo zaradi objestne vožnje ali nepremišljene napake, ne pa zaradi resnično nesrečnega naključja. Takšne stvari te zaznamujejo za vedno.«

Zgodbe, ki predramijo mladino

Tomaž Tomaževic že vrsto let predava po srednjih šolah in mladim predstavlja resnične zgodbe iz prometnih nesreč. »Predavanja so zelo interaktivna. Temeljijo na naših osebnih izkušnjah in zgodbah s terena – na tistih, ki so se nam vtisnile v spomin. Takšen pristop vedno pritegne pozornost. Do zdaj še nisem doživel predavanja, ki bi se končalo brez aplavza – ne zato, ker bi si ga kdo želel, ampak ker mladi začutijo iskrenost,« pripoveduje inšpektor in nadaljuje, da se na tovrstnih srečanjih prepozna vsak objestni voznik, ki vozi prehitro ali misli, da se njemu ne more nič zgoditi. Mladih se takšne pripovedi dotaknejo, ker ne gre za suhoparne številke, temveč resnična življenja. »Ko jim pokažemo, kaj pomeni trk, vožnja pod vplivom alkohola ali prehitevanje v napačnem trenutku, dojamejo težo napačnih dejanj.«

Tovrstno ozaveščanje lepo dokazuje, da je mlade mogoče doseči, se pa najpomembnejši koraki začnejo doma – pri besedi, ki vzgaja, in zgledu, ki oblikuje. Verjamemo, da nihče izmed nas ne želi na zadnjo pot pospremiti svojega otroka in jokati nad izgubljenim življenjem, ki ga je odnesel trenutek nepremišljenosti.

Objavljeno v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana