revija Jana

Pa se je prej spustila. Tako je namreč odgovorila hčerki Evi, ko ji je ta ob zadnjem obisku zaželela, naj se drži. Nagajivo, lahko jo kar slišim, ji je odvrnila: »Morda se bom pa kar spustila.«

Naša najprepoznavnejša pesnica Neža Maurer, leta 2008 tudi Slovenka leta, pa učiteljica, novinarka, urednica, slavistka in prevajalka, ki je vedno poslušala svoje notranje ukaze, je pesmi preprosto morala pisati. Bilo je nujno – kot dihanje. Njena »nujna« oprema je bila očitno tudi neizmerna radost, letom navkljub – ko bi človeku praviloma z lahkoto pripisali godrnjavost. A ne njej. »Dobro se počutim, ker sprejemam, ne zahtevam.«

Jaka Koren

Ko je praznovala 88 let, sta jo v domu starostnikov v Preddvoru obiskali naša Urška Krišelj Grubar in fotografinja Mateja Jordovič Potočnik. Še vedno je z veseljem srknila kokakolo, pa tudi s tekom za večerjo pojedla klobaso. »Kar imaš rad, ti ne škoduje.« Tako preprosto je bilo z Nežo Maurer. »Ne da se pomagati, če je človek srečen, je srečen.«

Od vedno sem jo dojemala tudi kot navihano. Spoznala sem jo, ko se verjetno še nisem zavedala, kako velika je. Kot študentka novinarstva sem na njena vrata v kranjskem blokovskem naselju potrkala pred 24 leti, oborožena s klasičnim zemljevidom in »trotlziher« fotoaparatom. In na vhodu pri nabiralnikih najprej opazila napis: »Večja pošta za Nežo Maurer.« Takrat je praznovala 70 let in prejela 300 voščilnic!

Svet je imela res rada. Mogoče tudi zato, ker je bila človek, ki hudo v življenju hitro pozabi. Tudi otroštva se ni spominjala z grenkobo, čeprav je živela v revščini, z mamo sta ob zimskih večerih skupaj pletli, da sta se lahko preživeli.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana

revija Jana