Šimen Zupančič

Ljudi, ki v nekem trenutku zaradi različnih razlogov ne morejo več skrbeti zase, pri nas nastanimo v posebnih socialnovarstvenih zavodih. Tako država ustrezno poskrbi za najbolj ranljive, bi si mislili. A tisti, ki se borijo proti tako imenovani institucionalizaciji – zapiranju ljudi v strogo organizirane zavode –, pravijo, da človek s tako »pomočjo« izgubi nadzor nad lastnim življenjem. Onemogočeno mu je odločanje o najbolj vsakdanjih stvareh, kot je na primer to, kdaj bo smel piti kavo. Prisluhnili smo resničnim zgodbam iz zavodov in aktivisti obljubljajo, da je to šele začetek. Nujno je, da življenje najbolj ranljivim izboljšamo in uredimo sistem tako, da bo dom skupnost. To gotovo niso zidovi zavodov.

Aktiviste Inštituta osmi marec so v zadnjem času pretresle zgodbe ljudi, ki so pristali za zaprtimi zidovi naših zavodov. Ljudi, ki so tam preživeli mesece, leta, desetletja, vse življenje. Neredko povsem po nepotrebnem. Trudili se bodo, da ne bosta več obstajali dve Sloveniji. Ena, v kateri imajo ljudje pravico do svoje sobe, intime, svobode, do tega, kdaj si bodo skuhali kavo; in druga, kjer je to znanstvena fantastika. Na nujnost spremembe sistema, pri nas je tako zaprtih preveč ljudi, in na kršenje človekovih pravic nas že nekaj let opozarjajo tudi mednarodne organizacije.

Tam izgubiš samega sebe

Viktorija Pečnikar je nekdanja zaposlena v enem od posebnih socialnovarstvenih zavodov in ima številne izkušnje iz več različnih tovrstnih ustanov. Kaj se skriva za okni z rožicami, za na videz povsem prijetnimi prostori?

»To ti vzame dostojanstvo. Govorimo o zaprtih sistemih, svojstvenih planetih, kjer težko zaživiš svoje življenje. Tam nisi ti. Sama sem po treh letih dela ugotovila, da to ni svet zame, čeprav sem bila v poziciji moči – zaposlena. Večina sodelavcev, zaposlenih tam, je dobrih. A sam sistem je tisti, ki jemlje ljudem, ruši dostojanstvo ranljivim – tistim, ki so v tem od jutra do večera. Tako nimajo možnosti izbora, niti za razmišljanje o tem, kaj bi počeli, kdo sploh so. Voden si od začetka do konca, izgubiš samega sebe. Nimaš svoje sobe, intime, zasebnosti; ne moreš se zaljubiti, a tudi če se, imaš zelo malo možnosti, da boš z ljubljeno osebo doživel trenutek, sekundo ali dve intimnosti. Nemogoče.«

Zgobe, ki se odvijajo med zidovi zavodov, vas čakajo v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana