Osebni arhiv

Ob gledanju akcijskega znanstvenofantastičnega spektakla Megalodon: predator iz globin ali zelo odmevnih filmov Godzila in Kong: novi imperij ter Venom 2 verjetno nihče ni pomislil, da so bili osrednji junaki ustvarjeni s pomočjo programske opreme za realistično animacijo digitalnih likov, ki jo je s svojo ekipo razvil Slovenec dr. Jernej Barbič.

Profesor računalništva na univerzi Southern California si je za svoje delo v filmski industriji prislužil prvega slovenskega tehničnega oskarja, na katerega je izredno ponosen, saj potrjuje, da je z vztrajnostjo in trdim delom mogoče uspeti. Hkrati z njim pa smo nanj lahko ponosni tudi mi. Žal so njegovo veselje zasenčili nedavni katastrofalni požari v Los Angelesu. V samo štirinajstih dneh se je namreč razveselil oskarja in izgubil svoj dom, za katerega je delal in varčeval skoraj dve desetletji.

»V filmski industriji delam dvajset let in oskar je krona mojega dela,« nam pove, ko ga pokličemo v Los Angeles, kjer z ženo zdaj živita v na novo najdenem stanovanju in sta se v mesecu dni, odkar sta izgubila vse, že malce postavila na noge. »Priznanja nisem dobil čez noč, ampak sem zanj trdo delal vso kariero. Tragedije se nam v življenju dogajajo vsem, pomembno je, kako nanje odreagiramo in kako se borimo naprej. Vendar če bi mi nekdo ponudil v podpis 'pogodbo', da dobim hišo nazaj, če vrnem oskarja, bi jo gotovo podpisal,« zatrdi.

Danes se lahko ob nizu nesrečnih naključij v tragediji, ki je dobesedno zradirala naselje 10.000 hiš, že celo malo nasmehne, prve dni pa sta bila z ženo v šoku. Iz hiše, ki je pogorela do tal, sta se odpeljala vsak samo z enim kovčkom z najnujnejšimi stvarmi, računalnikoma in potnima listoma.

Niz nesrečnih naključij

Ko je kupil starejšo hišo v idiličnem predelu Pacific Palisades, v varni soseski, umeščeni med ocean in plaže ter pohodniške poti v pogorju Santa Monica, si niti v najhujših sanjah ni predstavljal, da bi se lahko zgodilo kaj takšnega. »Hiša je stala dva kilometra od gozda, vmes je bilo vsaj tristo hiš, ki bi morale zgoreti, preden bi prišla na vrsto moja, in dvesto jih je res zgorelo, nekatere pa je ogenj preskočil.«

Jesen v Los Angelesu je po navadi precej deževna, letos pa vsaj pol leta ni deževalo. Suša, izredno močan veter, kakršnega v tistih krajih ne pomnijo vsaj trideset let, in pa pomanjkanje vode so bili glavni vzroki za katastrofo.

Preberite tudi:

Mali človek v krempljih birokracije

Navaden dan nenavadne mame: priložnost za vsakogar

Mali človek v krempljih birokracije

»Mesto je imelo za protipožarno zaščito veliko vodno zajetje iz šestdesetih let prejšnjega stoletja; pred desetimi leti so ga prekrili s ponjavo. Pred enim letom so opazili, da je preluknjana in potrebna popravila. V ta namen se je nekdo spomnil izprazniti zajetje. Smola je bila toliko večja, ker so se šele novembra lani po daljših birokratskih postopkih odločili za primernega izvajalca, ki pa potem svojega dela ni opravil. Tako da je bilo zajetje popolnoma prazno in po dvanajstih urah gašenja je gasilcem v hidrantih zmanjkalo vode. Zaradi tega je verjetno zgorela tudi moja hiša,« razmišlja in opiše, kako je klub navodilom za evakuacijo ostal v naselju ter se do zadnjega boril za svojo hišo – nekaj gasilskih izkušenj namreč ima še iz otroštva v Sloveniji.

Vendar zaman. »A se nisem predal, hišo bom ponovno zgradil,« pravi. In to na isti parceli. »Zelo komplicirano in drago je menjati lokacijo in meni je tam všeč. Vsak teden grem na pogorišče. Čeprav je videti zelo žalostno – vse črno in požgano – se tam počutim doma.« Po naravi je velik optimist in verjame, da se včasih stvari zgodijo z razlogom. »Los Angeles velja tudi za potresno območje. Moja hiša je bila starejša in protipotresno ni bila dovolj zaščitena. Nova pa bo, in če se bo slučajno zgodil potres, se mi ne bo podrla na glavo, medtem ko bom spal. Ob tem se spomnim tri tisoč let stare kitajske modrosti o kmetu, ki je izgubil konja, govori pa o tem, da je življenje nepredvidljivo in da se pravi pomen dogodkov pokaže šele dolgoročno.«

A se nisem predal, hišo bom ponovno zgradil.

Čutil je, da bo odšel

Optimizem, vztrajnost, trdo delo in velika želja po znanju, ki ga je že v otroštvu požiral na vsakem koraku, so ga iz vasice Kozmerice pri Mostu na Soči, s petnajstimi hišami, do katerih je v njegovem otroštvu vodila makadamska cesta, pripeljali vse do najvišje nagrade v filmski industriji.

»Že kot mladostnik sem slutil, da me bo pot nekoč odpeljala nekam daleč. V moji vasi je živel gospod Feliks, ki je emigriral v Kanado. Vsaki dve leti se je vračal domov, vedno se je pripeljal z avtomobilom s čudnimi registrskimi tablicami. Iz Vancouvra je namreč priletel v Nemčijo, od tam pa se je z nemškim najetim avtom pripeljal v Slovenijo. Ko sem videl tistega človeka, sem vedel, da imava nekaj skupnega, čeprav tedaj še nisem vedel, kaj. Danes pa jaz včasih pridem na Most na Soči s hrvaškimi registrskimi tablicami, ker z ženo večkrat letiva v Zagreb zaradi dopustovanja in tam najameva avto,« se smeji. 

Poštevanko je znal v vrtcu

Izjemno nadarjenost je pokazal že kot otrok. Za članek, ki smo ga o njem objavili pred več kot desetletjem, ko je našega matematika, fizika, računalničarja in znanstvenika revija MIT Technology Rewiev kot prvega Slovenca prepoznala kot enega najboljših 35 inovatorjev, mlajših od 35 let, na svetu, je njegova mama povedala, da se je brati naučil pri treh letih, že v vrtcu pa se je naučil tudi poštevanko. Učiteljica mu je v drugem razredu med uro matematike nekajkrat dovolila, da je sošolce učil poštevanko.

Preberite še ...

Trendi · Oglas

NEO novosti, Telekom Slovenije navdušuje z novimi funkcionalnostmi

Zlati maturant se je po študiju matematike na ljubljanski fakulteti za matematiko s povprečno oceno 9,96, preusmeril v računalništvo in podiplomski študij nadaljeval v Ameriki ter tam tudi uspešno doktoriral. Med 400 kandidati mu je uspelo dobiti mesto profesorja na ugledni zasebni univerzi Southern California v Los Angelesu, kjer odtlej živi. »Vedno me je vse zanimalo, zato sem se tudi težko odločil, kaj bi študiral. Na koncu sem se za matematiko, ker mi je všeč in jo imam rad. Nikoli se mi ni zdela težka, ampak naravna in intuitivna. Zakaj bi se ji upiral, če sem se ob njej počutil kot riba v vodi,« se smeje.

»Matematika se mi nikoli ni zdela težka, ampak naravna in intuitivna. Zakaj bi se ji upiral, če sem se ob njej počutil kot riba v vodi?«

Poroka in oskar

Od našega zadnjega pogovora se je v njegovem življenju veliko spremenilo. Predvsem pa v mestu angelov ni več sam. Pred desetimi leti je spoznal Nadjo iz Rogaške Slatine in se z njo poročil. Zanimivo, da se je po toliko letih bivanja v Ameriki nazadnje zbližal s Slovenko, ki jo je spoznal v Sloveniji, mu rečem.

»Spoznala sva se, ko sem se odzval vabilu Svetovnega slovenskega kongresa, da na Inštitutu Jožef Stefan predavam o svojem delu. Nadja, zaposlena na Uradu za Slovence v svetu, je bila ena glavnih organizatork tega dogodka in so jo med prireditvijo posadili zraven mene,« se muza. Beseda je dala besedo in njune poti so se počasi začele prepletati. »Devet mesecev sva imela razmerje na daljavo, Viber in Whatsapp pa sta bila najina najboljša prijatelja!«

Magistra mednarodnih odnosov, človekovih pravic in diplomacije je v Ameriki opravila program MBA, da si je pridobila še poslovna znanja, in se zdaj prav dobro znajde kot samostojna svetovalka za marketing v ameriški industriji. »Zanimajo jo predvsem področja življenjskega sloga in hišnih ljubljenčkov,« nam zaupa.

Sam pa je v tem času poleg profesure na univerzi še ustanovil, vodil in na koncu prodal svoje zagonsko podjetje, ki je razvilo tehnologijo, za katero si je letos prislužil oskarja. Glavni liki, ki jih med drugim vidimo v najbolj znanih filmih, kot so Megalodon: predator iz globin (2018), Jumanji: naslednja stopnja, Belline pasje dogodivščine (2019), Stotnica Marvel (2019), Venom 2 (2021), Aquaman in izgubljeno kraljestvo (2023), Godzila in Kong: novi imperij (2024) ter Garfield (2024), so računalniško modelirani in animirani.

Outnow

»V ozadju so parcialne diferencialne enačbe. Matematika, fizika in računalništvo modelirajo, kako se človeška tkiva, kot so mišice, maščobe in kosti, premikajo, ko se lik giblje, teče, skače, premika. Posledično lahko ustvarimo izredno lepe, anatomsko pravilne like, ki so na filmskem platnu videti super.« Njegovo programsko opremo Ziva VFX so uporabili v več kot 60 svetovno znanih filmih. Licenco za njeno uporabo pa ima več kot 500 podjetij z vsega sveta. Na svetu je torej več tisoč digitalnih umetnikov, ki so opremo uporabljali oziroma jo še vedno uporabljajo. »Vsako leto pa pomaga ustvariti vsaj deset novih filmov.«

Takega mesta ni! 

Jernej pravi, da je njegov oskar lahko spodbuda Slovencem, kaj vse je mogoče doseči  s trdim delom, znanjem in vztrajnostjo. »Veliko pišete o športnikih, kar je seveda čisto v redu, prav pa je, da ljudje izvejo tudi o ljudeh, ki so uspešni v znanosti, kulturi in podjetništvu.«

Ko so izvedeli, da si je prislužil oskarja, so ga tudi njegovi kolegi profesorji začeli gledati drugače kot prej. »Prej sem bil nekdo, ki objavlja znanstvene članke, zdaj pa sem kar naenkrat dosegel uspeh na povsem drugem področju, v umetnosti. To je neobičajno za univerzitetnega profesorja. Veste, tukaj v Los Angelesu nekateri delajo vse življenje, pa si ne prislužijo oskarja. To priznanje me utrjuje v veri, da če trdo delaš, se trudiš in boriš, lahko na koncu tudi zmagaš.«

»Prej sem bil nekdo, ki objavlja znanstvene članke, zdaj pa sem kar naenkrat dosegel uspeh na povsem drugem področju, v umetnosti. To je neobičajno za univerzitetnega profesorja. Veste, tukaj v Los Angelesu nekateri delajo vse življenje, pa si ne prislužijo oskarja. To priznanje me utrjuje v veri, da če trdo delaš, se trudiš in boriš, lahko na koncu tudi zmagaš.«

Ob delu sprostitev najde predvsem v športu. V prostem času je vrsto let treniral triatlon, in sicer šprinterske razdalje. »Še vedno veliko plavam. Sicer pa rad berem o startupih in tehnologiji na splošno, sem fan šahovskega velemojstra Magnusa Carlsena, zanimajo me tudi politika in mednarodni odnosi. Z Nadjo veliko potujeva in odkrivava Ameriko, Azijo in Evropo. Uživava pa tudi doma. Los Angeles je krasno mesto, kombinacija močnega gospodarstva, izredno lepe narave in milega podnebja. Takega mesta ni na svetu, zato rada živiva tu!«