revija Jana

Letos je res čudna zima, pravzaprav je kakšen dan čisto zimski občutek, kot prejšnje dni, ko je v Tolminu čez dan pihala tako mrzla burja, da sem morala dopoldne nekajkrat pogreti avto. Naslednje dni je bilo čisto pomladansko: preproge vijoličnih žafranov so se razgrnile ob najini potki po frnjaži in ob prazni strugi potočka je bingljalo neskončno šopkov drobnih zvončkov. Pomislila sem, da so na videz najnežnejše spomladanske cvetlice tudi najbolj vzdržljive in trdovratne. Kljubujejo divji burji, pa mrzlim in zmrznjenim nočem, zvečer se samo stisnejo malo vase in zjutraj spet razprejo svoje cvetove.

Neki večer sem slonela pred vhodom v hišo, malo se je že mračilo, tako miren večer je bil, pihala je topla sapa, iz potočka pred hišo pa je še vedno zavel mrzel zrak … Svoje težke misli sem želela odložiti v vodo, saj veste, tako, simbolično, pa me je premotila glasna debata na vrtu sosednje hiše. Nisem dobro razumela besed, hehe, a zdelo se je, da gre za nekakšno pritoževanje, pa kakšno vprašanje je bilo vmes, kakšen govorec je malo zategnil zadnji zlog, tudi nekaj povišanih tonov se je slišalo …

Ah, kosi, sinice in vrabčki so imeli prvo pomladno zborovanje! Vem, vso zimo so bili tukaj nekje naokrog, tudi pozimi sem jih slišala, a nikoli tako veselih, pojočih in pritožujočih glasov.

In sem spet pomislila: na najinih sprehodih srečava vsak dan nekaj krajanov, ki jih toplejše vreme tudi zvabi ven. Tudi oni so bili vso zimo tukaj nekje. Obrazi so veseli, vsak reče nekaj o lepem vremenu, postavi kakšno vprašanje, se čemu začudi … in gremo naprej.

Ti napol pomladni dnevi so tudi nama z Janekom prinesli malo povišan srčni utrip in poleg prvih znakov ter znanilcev pomladi tudi prelepe dogodke. Najina nova knjiga Nevidne nitke z drugimi je skupaj še z nekaterimi na častnem mestu na polički in vsakokrat, ko jo vidim, mi zaigra srce. Mislim, da Janeku tudi. Večkrat se mu pogled ustavi na njej, na njegovi fotografiji, na kateri sta skupaj z velikim bratom Stankom. Polovico pisalne mize še vedno zaseda velik šopek rož, ki nama ga je poslal Nigel iz Škotske. Vse je še vedno malo praznično …

Očitno se nisem zmotila, ko sem še v decembru iskala naslov zanjo. Nevidne nitke, ki jih vztrajno pleteva že štiri leta, so segle tudi do Zavoda za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje. Deluje pod okriljem Zveze Sožitje. Njihova področja dela so nudenje osebne asistence, dolgotrajne nege, prostočasne aktivnosti za invalide in različna druga pomoč ranljivim skupinam ljudi. Pa tudi različne druge aktivnosti, s katerimi želijo, da bi večinski ljudje spoznali osebe s posebnimi potrebami. Zato so pripravili razstavo portretov in me povabili, da sodelujem na otvoritvi ter nagovorim prisotne.

V trenutku se mi je odprl plaz misli, takšnih in drugačnih. Da je to velika čast zame in še večja odgovornost. Kako naj poiščem in izberem, izmed res mnogih besed, ki jih poznam, tiste prave? Bom znala izkoristiti priložnost in nagovoriti vsaj še enega človeka več, ki bo sprejel nevidno nitko ter ostal z nami? Spet se mi je zganila misel na to, koliko pravzaprav jaz omogočam Janeku samostojno življenje in ali je Janek zadovoljen s tem, kakršno imava? Uh!

Potem sem se lotila pisanja nagovora. Še nikoli nisem tako dolgo strmela skozi okno v temo in v še sivkast mrak na Svinjaku. Vmes sem v svojem nemiru trikrat pobrisala prah po kuhinji, malo malicala, se nalivala s kavo, napisovala stavke in jih spet brisala … K sreči vem, da ko pride pravi trenutek, prideta tudi prava beseda in misel. Potem sem razmišljala, da moram izbrane  besede in stavke povedati s čim manj gledanja v zapis. A glej čudo: misli, ki sem jih  zapisala, so prišle iz moje glave, nazaj noter pa niso več hotele. Tako se jih zdaj spet učim! Na pamet, hehe.

Toliko kot je srečanj z ljudmi na najinih sprehodih, pa najinih poteh: kamorkoli katerega od naju vodi pot, vedno greva skupaj, najine kolumne, razstava z naslovom Nasmehi, ki odpirajo srca, skupina Janekovih prijateljev, ki jih pogosto lahko srečate v Tolminu, mnoge prelepe prireditve, ki jih pripravijo vsi v institucijah, ki skrbijo za osebe s posebnimi potrebami …, toliko je možnosti, da lahko pletemo, napletamo nevidne nitke med nami in vami. Dobro vem, da nihče s takšnih srečanj ne odide brez … nečesa. Ne, ni pomembno, če kdaj odidemo praznih rok. Tisto, kar ostane v naših mislih, srcih, duši …, ostane za vedno.

In zdaj vam moram, dragi bralci in najine ljube bralke, poročati še malo o najinem priskledniku Mišmašu. Po treh letih branja ga seveda znam na pamet, zdrdrati tudi v fazi globokega spanja. A moj največji oboževalec Mišmaša je seveda to pogruntal. Zdaj ne gleda več v knjigo in sledi besedam, temveč me gleda v obraz. V svojem umetniškem, hehe,  navdihu sem kdaj naredila kakšno grimaso in zamahnila z rokami, spremenila glas, zavila z očmi, se zgrozila nad umazanimi prsti Kurjega peka … Zdaj največji oboževalec Mišmaša opazuje mene in se zgrozi, če pozabim kdaj zamahniti z roko, skremžiti obraz, uporabiti falzet …

In se sprašujem, kako bova brala Mišmaša čez … tri leta. Kdo bi vedel? Janek ga verjetno ne bo, čeprav ga vsak večer prosim, naj ga začne brati. Vedno me prepričljivo in zgroženo zavrne: »Sem že«!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana