Osebni arhiv

Rodila se je mami narkomanki v Rusiji. Oče se je obesil, ko je imela 11 mesecev. Z mamo je hodila k preprodajalcem in ji pomagala, ko si je vbrizgavala heroin. Ko je bilo prehudo, je mamo njena prijateljica, tudi prostitutka in narkomanka, prijavila policiji. Po nekem času jo je iz sirotišnice rešil »prijazen« budistični menih. Od 12. leta se je »igral« z njo, kot se odrasel moški z otrokom ne bi smel. Kraj prizorišča je Slovenija.

Katja ni bila edina žrtev tega navzven karizmatičnega, inteligentnega moškega. Pod ta meniški eksotični vpliv so padale celo javne osebnosti in politiki v naši deželi, saj je bil dotični nekdanji ljubljanski budistični vodja. Najbrž bi zdaj na to najraje pozabili. Tudi Katja bi, a ne more. Napisala je knjigo. Pa ne zato, da bi s prstom kazala nanj, ampak da bomo previdnejši. Lama je leta 2012 zbežal nazaj v rodno Francijo, potem ko so prišle prve prijave spolnih zlorab. In zakaj ni za zapahi pri nas? Francoski pravosodni organi ga Sloveniji nočejo izročiti. Knjiga Varna hiša groze je opomnik. Katja je bila tiho sedemnajst let.

Kdo je bila Katja pred izkušnjo, zapisano v knjigi, in kdo je po njej?

Kot otroka so me vsi klicali sonček. Bila sem zanemarjena, z zelo štrlečimi ušesi, številnimi herpesi na ustnicah in s poškodbami po glavi zaradi epilepsije, a narisala sem nasmeh vsakomur, ki mi je prišel na pot. Potem ko me je dotični dobil v varstvo, sem pa z leti počasi izgubljala svoj sij. Otrok, ki doživi spolno zlorabo, dejansko izgubi svojo dušo in osebnost, tako da sem se spremenila v žensko, ki je v ogledalu nisem več prepoznala.

V tem času je tako rekoč poplava samoizpovednih knjig. Se tudi vam zdi, da zatajeno z veliko silo sili na plan?

V Rusiji imamo dober pregovor: vse tajno vedno postane javno. In res je tako. V zadnjem letu smo priča neverjetnemu razpletu razkritij, sploh spolnih zlorab.

Česa vas je naučila lastna knjiga?

Da sem močnejša, kot se zdim sama sebi. Opisovanje takih travm je izredno naporno in čustveno težko. Da sem to dala čez čisto sama, mi pove, da sem zrela, močna in zagnana.

Kako osmisliti tako življenje, kot se je zgodilo vam?

Trdno verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Vem, da je vsak košček bolečine le del sestavljanke mojega življenja, mogoče mi je zato lažje. Iz teh izkušenj sem prišla boljša, modrejša, močnejša in bolj srčna.

Osebni arhiv

Kaj pa on?

Tisti, ki me je zlorabil? Propada, in prav je tako.

Je mogoče to, da te nekdo posiljuje, sploh odpustiti?

Absolutno. Svojemu »zlorabitelju« ne zamerim. Vem, da je duševno bolan – kar ni izgovor, a je okoliščina, ki jo lahko razumem. Normalni, zdravi moški ne občujejo spolno z otroki. Iz srca se mi smili in želim si, da bi kdaj prišel do odgovora, kaj je z njim tako močno narobe, da počne te reči in se niti ne zaveda, kako narobe je to v resnici.

Imate kakšen nasvet za ženske tega sveta, ujete v zakonih, službah, odnosih, iz katerih ne najdejo poti, ker jim  je zmanjkalo moči? Kaj je pokonci držalo vas?

Na srce vam polagam – ne dajajte moči nad svojih življenjem v tuje roke. Le ve ste odgovorne za svoje življenje, občutke, odločitve. Le sama s sabo si do konca življenja, to je resnica in edino to šteje. Vsak večer, ko grem spat, se vprašam, ali sem zadovoljna s seboj, in odgovor mora biti pozitiven. Če ni, nekaj v življenju ni v redu in potrebuje spremembe.

Ste se kdaj vrnili v svojo domovino?

Dvakrat sem bila v Rusiji, odkar sem se za stalno preselila v Slovenijo. Bilo mi je lepo pri srcu, ko sem videla, da so se razmere spremenile – nisem videla lačnih otrok na ulici, kot sem bila sama v otroštvu. Sem pa videla narkomane na tleh pri metroju. To se v določenih delih velikega mesta še vedno ni spremenilo.

Kaj bi rekli človeku, ki vas je vzel iz sirotišnice, če bi lahko povedali le en stavek?

Bolan si, pojdi se zdravit.

Bi iz sirotišnice posvojili otroka mame narkomanke?

Bi, z veseljem, in dolgo sem si želela, da bi posvojila kakšnega s podobno zgodbo, kot je moja, saj vem, koliko to otroku pomeni. In vem, da nikoli ne bi izkoristila otroške bolečine v svoj prid.

Kako bi se opisali nekomu, ki vas prvič vidi in ni veliko časa, vi pa želite, da izve resnico?

Povedala bi mu, da sem posvojenka verskega vodje, ki je pedofil.

Verjamete v pravico? Da mu bo sojeno? Bi vas to pomirilo?

Ne, da verjamem – jaz vem, da bo pravici zadoščeno. Veste, ne glede na to, da eni verjamemo v karmo (vzrok in posledico), drugi pa ne, je nekje univerzalni zakon: če delaš slabo, se ti slabo vrne. Prepričana sem, da se s tem lahko strinjamo vsi. Ne obremenjujem se, kakšno kazen bo dobil in kdaj, saj zame to ni bilo nikoli pomembno. Šteje le to, da sem odkrila tisto, kar sem dolga leta nosila v sebi. Šteje to, da se mi javljajo druge njegove žrtve, da kolektivno odpiram rane mnogih. To me rine naprej.