Urška Vučak Markež: Greš in jadraš med čermi
Rada imam smejavčke in Urška Vučak Markež je smejavka par excellence. Razsvetli prostor. Celo na sončen dan in na odprtem. In poleg tega ima čudovite rjave oči, ste opazili? Take fine, tople. Bom morala spet govoriti o stvareh, o katerih sem že tisočkrat govorila, vpraša. Ne, se bom zelo potrudila, da ne. Tole je Urška Vučak Markež, ženska, ki jadra med čermi.
Sem šla gledat, nekaj let nazaj, ko je bila plešoča zvezda, so je bile polne vse revije, potem se nam je pa malo izgubila z radarja, ampak se je pred kratkim zmagoslavno vrnila s kvizom Inkognito na nacionalki, kjer štirje panelisti ugibajo poklic skrivnostnih gostov in jim postavljajo vprašanja. Panelisti se menjavajo, ampak tiste oddaje brez Urške se zdijo manj zabavne. Nekaj manjka. Mogoče ženska, ki je zabavna, ne da bi se zavestno trudila biti smešna? Kakorkoli, preden smo ujeli Urško, nam je Inkognito pobegnil na počitnice – ampak se jeseni vrača.
Kadarkoli sva se slišali, ko sva se dogovarjali za intervju, ste bili zelo zaposleni in v avtu. Kaj počnete te dni?
Malo sem se vozila še na Inkognito, ampak zdaj je posneto, ob koncu šolskega leta je tudi veliko inštrukcij. Na OŠ dr. Ljudevita Pivka za otroke s posebnimi potrebami sem vodila dobrodelno dražbo. Z njimi pogosto sodelujem, imeli so, na primer, dogodek Skupaj pobarvajmo dan, ko šola povabi še druge organizacije s Ptuja in okolice, ki se ukvarjajo z ljudmi s posebnimi potrebami. In se družijo, zraven vzamejo vrtčevske otroke, starostnike, odrasle s posebnimi potrebami, upokojence … Imajo različne delavnice, potem se vsi zberemo v telovadnici in se družimo, malo zapojemo, zaplešemo. Se imam za nekakšno ambasadorko te šole, kot sem tudi za naš ptujski Sonček.
Zakaj to delate?
Tako je pač prišlo. Ni mi težko. Nekoč so me pri Sončku, kakšnih dvanajst let je tega, povabili na dan odprtih vrat. In potem so rekli, pa pridi kaj, jaz sem to resno vzela in sem prišla kaj, in potem so me kar vabili: pridi, imamo piknik, pridi, bomo imeli pustovanje pa bi ti povezovala. Na prireditvah invalidskih organizacij na Ptuju avtomatsko povezujem. Vedo, da me lahko pokličejo, pa pridem, odvodim in se podružimo. Na Sončku vse poznam po imenu in jih res rada obiščem. Potem je prišla povezava z OŠ dr. Ljudevita Pivka, pa z ranljivimi skupinami pri nas na Ptuju – Sožitje, zavod Dornava. Take luštne stvari počnejo, jaz se z njimi rada družim zato, ker te spomnijo, za koliko več smo lahko v življenju hvaležni, kot si mislimo.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
