Jaka Koren

Zadnjič sem poklicala Janekovo zlato zobozdravnico, da bi ga naročila na pregled. Enkrat na leto mu očisti zobne obloge in vsako leto Janek odpre usta bolj na široko in vsako leto se nasloni na stolu malo bolj nazaj. In letos se je zgodilo prvič, da v čakalnico nisem slišala niti enega njegovega stoka ali jeznega renčanja ali pa prigovarjanje zobozdravnice in sestre. Tega sem bila vesela, Janek pa še bolj! Po tridesetih letih! Vidite, človek nikoli ne sme izgubiti upanja, hehe!

Takšni drobni, a lepi dogodki me kar privzdignejo. Povrnejo mi voljo in moč za nove izzive, novo upanje, novo potrpežljivost. Veselje. Sploh ko vidim, da je Janek razumel, da mu je uspelo nekaj velikega. Saj tudi vi veste: vsak dan je kakšen lep dogodek, samo opazimo ga ne. Ker nam slabi nataknejo plašnice, in potem se bojujemo in se ukvarjamo samo še s slabim.

Moram pa povedati po resnici, tudi jaz sem se ves teden počutila čisto kafkovsko. Če povem bolj poenostavljeno: opravka sem imela in še imam z več državnimi institucijami in kar naprej mi prihaja v misli Kafkov Jozef, prestrašen posameznik, ki ga je birokracija porinila v svoje mline, situacije, ki so sleherniku nerazumljive, nelogične, zapletene, nenavadne, čudne. A kot boste lahko ugotovili v nadaljevanju, ne toliko zaradi ljudi, s katerimi sem imela opravka, ampak predvsem zaradi občutka lastne nemoči.

Vem, staram se, svet pa se vedno hitreje spreminja. Karkoli je treba urediti ta čas, je treba urejati po spletu. Poiskati prave obrazce, pripenjati dokumente, če (srečnež) prvič ne dokončaš zadeve, ti lahko naslednjič program zavrne elektronski naslov … Za povrh pa jaz rada držim v rokah papirje, jih dam v ovojnico, če je treba, časopisov ne berem na spletu, nič lepšega ni kot držati jih v rokah. Da niti ne razpredam o knjigah! Nikoli namreč nisem prav prepričana, ali sem na računalniku naredila vse prav in ali je pošta res odpotovala tako in tja, kot je treba, hehe.

Gotovo drži, da se novih reči najlažje naučiš, ko si mlad. Ko možgani hitro sprejemajo nove informacije, nimaš strahu pred novotarijami in še ne poznaš vseh posledic svojih napak. No, saj uporabljam računalnik skoraj polovico svojega življenja, pa še pametni telefon, da ne govorim o pametni televiziji. O večini funkcij pri tej tehnologiji se mi tako ali tako ne sanja, uporabljam pa tiste nujne, preproste, stokrat ponovljene. Primer: kaj naj počnem s pametno televizijo? Nimam pojma! Pomembna sta dva kanala z narodno-zabavno glasbo in to je to.

Ampak kolesju, še bolj pa tehnologiji tega sveta, pač ni mar za tehnološko nepismenega človeka. No, saj niti ne vem, ali je sploh komu še kaj mar za koga. Potem pa pridejo trenutki in dogodki, ko se moram ob takšnih mislih ugrizniti v jezik. Vam povem, da se res rade volje ugriznem, še kakšno ne prav prijazno zmerljivko bi si zabrusila. No, tole bi bilo pa vseeno pretirano, se mi zdi.

V nedeljo zjutraj sva šla z Janekom na vrt. Ceste do parcele pač ni, zato avto pustiva na parkirišču pri pokopališču. Potem me Janek prime pod roko, jaz si natovorim vse, kar je treba, v drugo roko: sadike, zemljo, malico … Splaziti se morava čez globlji jarek, se izogibati močvirnatim predelom, pa debelim šopom ostre trave, kupom ovčjih sledi … Ko sva se po dveh urah vrnila na parkirišče, me je čakalo na steklu obvestilo redarja. Upravičeno, čeprav sem skoraj prepričana, da naju je redar videl, ko sva se vlekla v hrib. Naslednji dan sem poklicala redarstvo in povedala, da bom kazen plačala, in vprašala, ali imajo morda kakšen predlog, kako bi se v nadalje izognila kazni. Redar mi je rekel, naj si naredim cesto do vrta in tam parkiram avto. Joj, kako pametne rešitve imajo! Ne morem verjeti, da se česa takega nisem že sama spomnila! To je zagotovo bolj preprosto kot skuhati pasulj, dragi gospodje!

Ampak ne bom vlekla zdaj na plano svojega slabega volka!

Pomislila sem, da me moja precej nesocialna narava tudi tepe, ko sem izvedela, da bi si lahko na občini priskrbela dovolilnico za parkiranje. Na spletu najdem obrazec, izpolnim, dokazil pa ne morem pripeti. Pustim vse skupaj za jutri! No, izjemoma! Praviloma ne puščam napol opravljenega dela!

Jutro ni bilo pametnejše od večera. V redu! Vse skupaj natisnem, dam v kuverto in pošljem po pošti. A to ni veljalo, treba je urediti po spletu, mi je povedala gospa z občine, ko me je poklicala. In zelo se je potrudila in mi prijazno pomagala.

To pa ni bilo moje edino računalniško komuniciranje ta teden. Bila je še davčna uprava, pa carina. Ni mi preostalo drugega, kot da jih pokličem in prosim za pomoč. Vse tiste prijazne gospe, ki sem jih slišala ta teden in so mi bile pripravljene pomagati, pa si res zaslužijo tele moje misli.

Kafkovsko počutje? Ne izgine kar tako. Saj veste: lastna nemoč. A ne gre obupati. Tam na drugi strani so tudi ljudje, kot sem jaz. Čeprav znajo tehnologijo bolje uporabljati, hehe.

In mislila sem na pesem, ki jo je napisal ameriški glasbenik Bob Dylan. Mimogrede, za svojo literaturo je prejel tudi Nobelovo nagrado. Pravi približno takole: »Velikokrat sem te slišal reči, da si boljši od nikogar in da nihče ni boljši od tebe, če verjameš v to, nimaš ničesar dobiti in ničesar izgubiti.«

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana