Shutterstock

Prvovrstna kmetijska zemlja se čudežno spremeni v zazidljivo zemljišče, na katerem potem vznikne razkošna vila, županova prijateljica na razpisu za službo na občini gladko potolče vso konkurenco, projekti za investicije v velike industrijske objekte spretno zaobidejo okoljevarstvene zahteve … Na 212 občinskih vrtičkih po državi se redno dogajajo sporne reči, a zelo redko zanje kdo odgovarja.

»Na lokalni ravni se zelo, zelo redko zgodi, da bi bili funkcionarji sposobni priznati svoje napake in jih po možnosti popraviti,« pravi Josip Rotar, dolgoletni član mestnega sveta občine Maribor. V enajstih letih dela v ključni občinski instituciji je videl že marsikaj. Začel je v mandatu župana Andreja Fištravca, ta je serijsko zbiral kazenske ovadbe zaradi suma zlorabe položaja; v sodnih postopkih je bil vedno znova oproščen očitkov, da bi odstopil zaradi nesposobnosti, pa mu ni padlo na misel. Ko se mu je leta 2018 mirno iztekel mandat, ga je na čelu mariborske občine nadomestil Saša Arsenović, ki sicer ni tako sporen, pa vendar tudi on rad počne stvari po svoje, ocenjuje Rotar. »To se je najbolje videlo pri podžupanu Samu Medvedu, ki bi moral že zdavnaj zapustiti svoj položaj.« Medved je namreč dokazano izvajal mobing nad nekaterimi občinskimi uslužbenci, nato pa skušal uničiti uradni dokument z njihovimi pričevanji, zaradi česar je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) župana Arsenovića pozvala, naj ga razreši. To je bilo aprila, Medved pa bo po dogovoru z županom svojo funkcijo opravljal vsaj do julija – nakar bo šel za mestnega svetnika. 

Ne smrdi le pri glavi 

Prav nič bolje ni v Ljubljani, ki jo že skoraj 20 let vodi Zoran Janković. Ta se je v tem času zapletel v toliko škandalov, da bi zanje potrebovali posebno izdajo. A kljub civilnim iniciativam, protestnim pismom in vzklikom »Zoki spoki!« – nazadnje smo jih med protestniki slišali letošnjega marca zaradi županove podpore srbskemu avtokratu Aleksandru Vučiću – se še ni zgodilo, da bi se vsaj opravičil za katero  od svojih spornih potez. Podobno je tudi v mestni občini Koper, ki jo vodi župan Aleš Brežan; na položaj se je zavihtel z obljubami, da bo posekal lovke hobotnici, ki jo je vzpostavil Boris Popović, danes pa se na veliko otepa očitkov, da je sam vzpostavil na moč podobno sprego – za zdaj brez posledic. »Mislim, da se večina funkcionarjev niti ne zaveda vseh razsežnosti svoje odgovornosti,« meni Josip Rotar. 

Odgovornost izvoljenih funkcionarjev do skupnosti je dejansko precej širša od obzorij povprečnega slovenskega šerifa. Leta 2017 je Gibanje za družbeno odgovornost, ki ga je vzpostavil pravnik Rado Bohinc (tudi notranji minister v času zadnje vlade LDS), skušalo slovenske politike in gospodarstvenike opomniti, da je njihova dolžnost do skupnosti, da delujejo v interesu vseh, ne le v svojem lastnem. »Družbena odgovornost je predvsem odgovornost ljudi z družbeno ali korporacijsko močjo za življenje v skupnosti,« danes povzame Bohinc. Žal pa kakor v mestih tudi v manjših občinah v tem duhu deluje premalo županov. Ko gre za lokalno raven, slovenska kokoška za razliko od prislovične ribe ne smrdi le pri glavi, tj. v Ljubljani, Mariboru, Kopru (…), temveč povsod.  

Moja občina, moji zakoni

Leta 2007 se je občina Štore vpisala v zgodovino: kot prva med slovenskimi občinami je uradno postala plačilno nesposobna. Račun je imela blokiran več kot dve leti in pol, vse do maja 2010; v tem času je bila skoraj povsem neoperativna in nezmožna izvajati vrsto projektov. Razlog? Tedanji župan Franc Jazbec je zasebnemu podjetju, ki ga je vodil njegov prijatelj, na lastno pest, torej brez vednosti občinskega sveta, dajal poroštva za visoke kredite pri bankah. Pa je šla firma v stečaj in dolgovi so se prenesli na občino, ta je pod težo treh milijonov evrov bremen klecnila, župan Jazbec in njegova finančnica pa sta skupaj z (nekdanjim) prijateljem pristala na sodišču. Ki je potem potrebovalo skoraj deset let, da je trojico oprostilo sumov kaznivega dejanja goljufije. Prav tako je padla tožba za odškodnino, ki jo je proti nekdanjemu županu in njegovemu poslovnemu partnerju vložila občina Štore.

Županov, ki se obnašajo kot kralji na Betajnovi, je še veliko. V Izoli so leta 2023 kriminalisti kazensko ovadili nekdanjega župana Danila Markočiča zaradi suma prejemanja podkupnine od zasebne družbe, ki ji je občina v sumljivih okoliščinah prodala svoja zemljišča za gradnjo največjega stanovanjskega projekta v Izoli. V Šentilju si je leta 2024 župan Štefan Žvab prislužil ovadbo okoljevarstvenikov zaradi domnevnega ponarejanja prostorskih dokumentov za legalizacijo kompostarne, proti kateri se del prebivalstva bori že leta. Lanskega decembra je vsa Slovenija spremljala škandal tedanjega župana občine Dornava Mateja Zorka, ki je k seksu nagovarjal mladoletnika. Pred nekaj dnevi pa so kriminalisti potrkali na vrata župana Žužemberka Jožeta Papeža, ki ga sumijo zlorabe položaja pri prodaju parcel za gradnjo centra za predelavo gradbenih odpadkov. Med naštetimi je edini odstopil Zorko, pa še ta s stisnjenimi zobmi in po treh mesecih cincanja.

 »Takšna drža ima po mojem dva temeljna vzroka,« ocenjuje Josip Rotar. »Prvi je praktičen in tudi lažje razumljiv – kot poslovodna oseba občine si odgovoren za izvedbo pomembnih projektov, ki v primeru odstopa zastanejo za več mesecev ali celo let. Drugi pa je bolj sporen in po mojem tudi pogostejši: marsikdaj govorimo o osebah z velikim egom, ki težko priznajo svoje napake.« Mirno lahko torej zapišemo, da se prevelik del slovenskih županov ne zaveda svoje odgovornosti do skupnosti.

Največje afere niso bile zadosti velike

Podobno je na državni ravni, saj velika večina vidnih slovenskih politikov in političark, ki smo jih izvolili na njihove položaje, nikoli ni odgovarjala za zgodovinske lapsuse. Igor Bavčar ni odgovarjal za odredbo o sramotnem izbrisu več kot 25.000 prebivalcev in prebivalk naše države, ki jo je sprejel leta 1992. Dimitrij Rupel ni odgovarjal za podpis razvpite vilenske izjave, s katero je kot zunanji minister Slovenijo leta 2003 na svojo roko pridružil koaliciji držav, ki so napadle Irak. Borut Pahor in Matej Lahovnik kot bivša premier in minister za gospodarstvo nista odgovarjala za TEŠ6. Alenka Bratušek in Uroš Čufer kot nekdanja premierka in finančni minister nista odgovarjala za 3,2 milijarde davkoplačevalskega denarja, zmetanega v precenjeno bančno luknjo. In nihče iz tretje vlade Janeza Janše ni odgovarjal za zgrešeno vodenje države med epidemijo covida.

Na vprašanje, ali so torej v Sloveniji posamezniki, ki delujejo onkraj vsakršne odgovornosti, Rado Bohinc odgovori: »Vsekakor; družbeno neodgovorno ravnanje je namreč lahko tudi povsem zakonito, je pa v nasprotju z etiko ali interesi ljudi, okolja ali celo države in morda varuje interese ali koristi le določene skupine ljudi na škodo dolgoročnih interesov ljudi. Primerov je nič koliko. Če jih opazijo volivci, praviloma ne ostanejo nekaznovani.« To sicer še zdaleč ne pomeni, da tako na levem kot na desnem polu ne bi imeli izjem, na sistemski ravni pa po Bohinčevem mnenju še zdaleč nismo naredili zadosti: »Slovenija ni sprejela strategije družbene odgovornosti, kot to terja prenovljena strategija  EU o družbeni odgovornosti podjetij iz leta 2011. Bilo je nekaj predlogov, vendar je vedno zmanjkalo politične volje. Tako velja, da se iz etičnih ali marketinških razlogov eni teh načel držijo, drugi pač ne, kar seveda ni dobro.«

Za vsakogar zraste šiba

V parlamentarni proceduri je sedaj predlog spremembe zakona o funkcionarjih, ki ga je pripravila aktualna vlada Roberta Goloba. Slednja je pred volitvami iniciativi Glas ljudstva dala zavezo, da bo že v prvem letu svojega delovanja prepovedala kandidiranje in opravljanje javne funkcije osebam, ki so evidentirane kot pravnomočno kazensko obsojene. A v noveli zakona o funkcionarjih ni ne duha ne sluha o pogoju nekaznovanosti za poslance državnega zbora in parlamenta, župane ter tudi predsednika vlade in republike. »Ne vidim ustavno pravnega razloga, da za voljene funkcionarje ne bi veljal ta pogoj; gre torej za politično voljo in odgovornost poslancev, da sprejmejo takšno zakonodajo,« je razočaran Bohinc. Drugače povedano: medtem ko mora običajni državljan ob prijavi na razpis za rutinsko, nižje plačano in relativno manj odgovorno službo v javnem sektorju predložiti potrdilo o nekaznovanosti, lahko na papirju vodenje države prevzamejo tudi nekdanji obsojenci za najtežja kazniva dejanja. To pa še ni vse: novela prav tako ne predvideva nobenega pogoja glede integritete oziroma osebnostne primernosti funkcionarjev.

Slovenija tako postaja država, v kateri ključne odločitve sprejemajo – neodgovorni. Rado Bohinc se odkrito čudi političnim strankam, da ne sprevidijo, da je delovanje v korist ljudi in brzdanje neoliberalnega pohlepa priložnost tudi zanje. »Ne zanimajo jih teme, kot je na primer ekonomska demokracija, socialna ekonomija in korporativna družbena odgovornost. Ne zanimajo jih tudi trajnostni razvojni cilji OZN. Kot da se to njih ne tiče. Ukvarjajo se raje z ideološkimi konfliktnimi temami, ki delijo ljudi na vaše in naše. To je družbeno neodgovorno.« Že vedo, zakaj. Namesto polno delujoče demokracije se vse pogosteje dogaja, da oblasti željni posamezniki delujejo po načelu »Država/občina – to sem jaz!«, ki lahko v  najskrajnejšem primeru vodi v avtokracijo. Ključni vzvod družbene odgovornosti tako še naprej ostajajo volitve, v skrajnem primeru pa skupinsko rajanje pred občinsko stavbo ali parlamentom – s transparenti v rokah.