Rino Gropuzzo

Hrvaško pisateljico, katere neposrednost in grobi jezik nista za posebej občutljiva ušesa, smo v najbolj znani hrvaški televizijski oddaji V nedeljo ob dveh spoznali v njenem najtežjem obdobju. Javnost je za njeno neozdravljivo bolezen – zelo agresivni rak žolčnih vodov – izvedela maja lani. Čeprav so se ji tresle roke in je povedala, da ni takšna, kot je bila, je bila krasna. Močna v svoji ranljivosti.

»Vas zanima moja smrt, ne jaz,« je dejala voditelju Aleksandru Stankoviću. Vedno je bila zanimiva, njene izjave so kraljice med citati in fraza »brez dlake na jeziku« je zanjo prešibka oznaka. Zdaj, ko je na smrt bolna, je še zanimivejša. Kakorkoli surovo se to sliši.

Vas zanima moja smrt, ne jaz.

Tako kontroverzna javna osebnost je, da jo je Cerkev na Hrvaškem prištela med tiste, ki jih je obsedel hudič. Znana je tudi v Sloveniji, vendar bi bila še bolj, če bi slovenski založniki dali prevesti še več njenih del. A kot je dejala v enem od intervjujev, jo naši založniki s honorarji ponižujejo. »Rada imam pet ljudi, preostale prenašam,« je povedala v intervjuju za Reporter leta 2022, ko je Evropi napovedala, da bo postala požgana celina.

Rada imam pet ljudi, preostale prenašam.

V otroštvu in mladosti je izkusila nasilje v družini, njena mama je bolehala za depresijo in nato alkoholizmom, živeli so v revščini, zato je bila Vedrana primorana služiti svoj denar že od 12. leta. »Svojega nasilnega očeta sem poskušala ubiti, ko sem bila stara 15, a mi ni uspelo. Poskušala sem tudi pri dvajsetih in komaj je preživel.« Njena sestra je umrla za rakom na pljučih.

V prvem zakonu, v katerem je rodila sina in hčer, ni imela sreče, saj je bil mož nasilen. V drugem zakonu je našla ljubezen, ki traja že 38 let – z odličnim odvetnikom, zaradi katerega na sodišču ni izgubila še nobene tožbe.

Ne bom umirala na obroke

Bolezen jo je že tako oslabila, da ni zmogla poti z Reke, kjer živi, do zagrebškega studia. Zato je pogovor za hrvaško nacionalko potekal v reški knjižnici.

Sprva se je ob postavitvi usodne diagnoze odločila za odhod v Švico – na prostovoljno končanje življenja, evtanazijo. Zelo jasno je povedala, da ne želi umirati na obroke. Kot je omenila v TV-pogovoru, bi jo to stalo 17.000 evrov (tudi glede drugih stroškov je bila odkrita – eden od posegov na zasebni hrvaški kliniki jo je stal dobrih 9.000 evrov, vsak pregled posebej nekaj čez sto).

Po tej odločitvi se je s Švico začelo dopisovanje, pošiljanje podatkov, dokumentacije, čas je tekel, vmes so bili še božični prazniki ... In tako se ob teh postopkih in izpraševanjih, kot so, ali ste dovolj prisebni za tako odločitev, ali vas želi ubiti družina, kar 85 odstotkov ljudi evtanaziji potem odreče. Vedrani je postalo jasno, da bo naposled morala v Švico, tam preživeti bogve koliko časa, a je med tem procesom tako oslabela, da ni mogla niti sesti v avto, kaj šele da bi zmogla pot do Švice. Zdaj je v procesu kemoterapije.

Mama, ostani! 

»Poskušala bom ne jokati …,« začne in razloži, kako sta jo njena otroka (sin je star 50, hčerka 46 let), potem ko sta slišala, da obstaja neka statistična možnost za lajšanje bolezni in podaljšanje prvotno ocenjene dolžine življenja, rotila: »Mama, vsak dan je dobitek, mama, ostani!« Na drugi strani jima je pritegnil mož, češ, ti si tu, ti si tu. »Kako sem jaz tu? Kako sem? Kemoterapija, kriza, bolnišnica, kjer te dvignejo, vrneš se domov in tako naprej. To ni življenje, kot bi ga jaz rada. A na drugi strani sta otroka, ki bi te (še) imela, in mož, ki te ne pusti. Zelo smo povezani.«

Na vprašanje, kako bi se ona obnašala, če bi bila na drugi strani, v podobni situaciji, ni želela odgovoriti. Je pa pozneje povedala, da sta z možem skupaj 38 let in da ji pomeni življenje. Njeni otroci – hčerka, sin in pastorek – pa so njena ljubezen.

Zarja Jana

Otroci, ki rešujejo življenja

V pogovoru se je poklonila tudi onkološkemu oddelku reške bolnice, kjer je zopet našla vero v človeka. »V to bolnišnico sem prišla umret. In naletela na zid. Prepovedali so mi smrt. Poskusite to in ono ... Pod pritiskom svojih dragih sem popustila in prišla v dnevno bolnišnico onkološke klinike reške bolnišnice. Ljudje, tam delajo otroci. Najstarejši ima morda 27 let!«

Preberite še ...

Trajnost · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Kot je povedala, dajejo od sebe vse, kar imajo, da bi pomagali ljudem. Da bi jim dali vsaj še malo življenja. To je Vedrano pretreslo, kako se ti otroci vsak dan razdajajo za 150 na smrt bolnih pacientov. »Nisem vedela, da na svetu obstaja tak kraj. Zelo me je razveselilo, da bom lahko umrla s spoznanjem, da obstajajo dobri ljudje. Ampak njih nihče ne snema, bedno so plačani ...«

Vedrana je 30 let vplačevala zavarovanje za zasebno zdravstveno obravnavo, in četudi je sprva zdravstveno stanje reševala v zasebnih zdravstvenih ustanovah, je na koncu pristala tam, kjer pristane slehernik, ki si ne more privoščiti zasebnega zdravstva – v rokah tistih, ki so bedno plačani. »Medicinske sestre na reški onkologiji nimajo pravice do delovne obutve – bodo delale bose ali si jo bodo same kupile? Pravijo: mi ne živimo, to je naše življenje. Nekatere so dobile 500 evrov manj plače, ker je bil mesec daljši – kje je tu logika? Ni je. Si predstavljate, medicinska sestra najame posojilo v banki, a ji plača mesečno niha za 800 evrov! Pa za vraga, kaj je to?! Potem mi rečejo, da so zadovoljne s plačo, ker one ne živijo, njihovo življenje je bolnišnica!«

Medicinske sestre na reški onkologiji nimajo pravice do delovne obutve – bodo delale bose ali si jo bodo same kupile? Nekatere so dobile 500 evrov manj plače, ker je bil mesec daljši – kje je tu logika?

Kaj jo razveseli?

»Ne glede na to, kako perverzno se to sliši: odhod ob četrtkih na kemoterapijo – to me dvigne. Ker vem, da bodo temu sledili slabost, problemi, nezmožnost oditi na stranišče, dvigniti se s postelje, izgubljanje diha ... Do kdaj še?« Še vedno obožuje pisanje, potrebuje ga, takrat oživi. Tekst ima v glavi, a ima težave z rokami, prsti ne sodelujejo, kot bi hotela. Pomaga ji mož, ki mora dešifrirati njeno zmedeno tipkanje. Njen blog se imenuje Djevojka v zagrljaju metastaza (Dekle v objemu metastaz) in zelo veliko ji pomeni, da njena besedila berejo, to jo dela živo.

Ob koncu

In njeno sporočilo ob koncu pogovora? Zaveda se, v kakšno oddajo je prišla in kaj se pričakuje ob pogovoru o smrti, ob vedenju, da umira, se pričakujejo solze. Nam jih bo dala? Pa dajmo, je zavzdihnila, sklonila glavo, jo podprla z obema rokama in se nekako skrila pred vrtajočo kamero. »Naj rečem takole – veliko je ljudi, ki me imajo radi in jaz njih. Sem nesmrtna in mojo smrt dojemite kot odhod na območje brez signala.«

Ljubezen na zadnji pogled

V knjigi Ljubezen na zadnji pogled piše o položaju ženske takole: »To, da vcepljajo občutek krivde vsem deklicam, da vsem pripovedujejo o belem konju, ni zgolj naključje. Cerkev, Država, Moč, Moški, Oblast, vsi želijo v nas zatreti vsako sled radosti. Ko jo dotolčejo, se ženske odpravimo za moškimi, ki so obsedeni od ene same potrebe: uničiti svet, v katerem živimo.«