Izza zidov bolnišnice: film, ki razgalja resnico o duševnosti
Film, ki detabuizira duševne bolezni, v sebi nosi skoraj mistično moč – moč, da razkrije tisto, kar družba potiska v temo.

»Če ti bo kdaj manjkal kdo za kakšno bizarno vlogo, se spomni name. Vem, da si pravi naslov za to,« sem lani konec poletja bolj v šali kot zares pisala režiserju Janu Cvitkoviču, saj me je prijelo, da bi si izpolnila srednješolsko željo in igrala v filmu. In to ne v kateremkoli – prav njegovem. Nekaj igralskih izkušenj imam, Jana poznam ravno toliko, da vem, da česarkoli se bo lotil, bo rušilo tabuje, šlo v globino in presežnost zemeljskega. In glej ga zlomka – v slabem tednu dni sem držala v rokah scenarij za celovečerni film Hotel Alkohol, s povabilom na snemanje v Psihiatrično bolnišnico Idrija in dodeljeno vlogo medicinske sestre Ivane. Dovolj bizarno? Vsekakor!
Ko je nekaj namenjeno, se celo vesolje postavi v pravo smer, da se to zgodi. Tako si vsaj razlagam takšna naključja, za katera vem, da to niso. Sploh zato, ker je Cvitkovič scenarij za ta film končal po sedmih letih, saj mu je po letih prizadevanj za celovečerni film Slovenski filmski sklad končno le namenil sredstva. Poleg tega so mu odobrili snemanje v Psihiatrični bolnišnici Idrija – ta film je bil obdarjen z malimi čudeži, še preden je padla prva klapa. In nič drugače ni bilo niti po tem.

Tega bi se človek navadil
Ura je šest zjutraj. Na pol v snu se kar v pižami in zavita v haljo spustim po stopnicah hostla v Idriji v spodnje prostore, kjer sledim vonju po kavi in nežnim brazilskim ritmom. Pripeljejo me do oblikovalke maske Tine Prpar, ki me pričaka vsa nasmejana, posadi pred ogledalo in mi z vsemi mogočimi kremicami zmasira obraz. Tega bi se človek hitro lahko navadil. Z mano nima preveč dela, saj ji na pomoč priskoči še Marta, ki v rokah že vihti krtačo za lase, in tako z ličenjem in frizuro medicinske sestre, ki naj bi bila seveda videti čimbolj naravno, hitro končata. V sobici se nam kmalu pridružijo trije glavni igralci: Medea Novak, Gregor Baković in Drago Milinović. Z njimi bo vsekakor več dela – spremeniti jih je treba namreč v odvisnike, duševne bolnike v psihiatrični bolnišnici.

Izziv ohraniti naravni videz bolnikov
»Trije igralci, vsak s svojo odvisnostjo, ki pusti na človeku drugačne posledice. Videz alkoholika je povsem drugačen od videza narkomana. Obraz je bolj utrujen, koža siva, marogasta, razpokane žilice, podočnjaki so drugačni – pred nanosom maske sem natančno preučila posebnosti vlog, kot masker pa izhajaš iz obraza. Pred tabo se razgrne platno, veš, kaj želiš doseči, slediš pa temu, kar imaš pred seboj, saj te obraz s svojimi posebnostmi sam vodi. Največji izziv je bil ohraniti naravni videz, naravno 'zdelati' človeka, kjer te hitro lahko zanese v pretiravanje,« mi zaupa Tinka in doda, da je ta ona kot preostala ekipa pri delu sledita vodilu, da se človek v kostumu in maski dobro počuti. Bilo je kar nekaj snemalnih dni, ko je bilo na setu v bolnišnici več kot 20 bolnikov statistov, tisti dnevi so bili še posebej živahni, a filmska ekipa je z organizacijo poskrbela, da je vse teklo po načrtu.

Hvaležen bolnišnici za odprt sprejem
Ko smo bili vsi v kostumih, za katere je poskrbela Polonca Valentinčič, so nas s kombiji z različnih lokacij v Idriji, kjer smo bili nastanjeni, prepeljali na hrib, v psihiatrično bolnišnico, kjer je filmska ekipa že pripravila sceno za snemanje in postavila luči. Snemali smo malodane povsod, na oddelku, na zunanjem igrišču in v čudovitem parku bolnišnice.
»Čeprav sem od vsepovsod dobival signale, da se v psihiatrično bolnišnico s kamero ne pride, so me v idrijski sprejeli odprto in brez težav. Za to sem vodstvu in osebju bolnišnice ter bolnikom toplo hvaležen,« pravi Cvitkovič. Oddelki, ki so bili namenjeni snemanju, so bili zaprti za preostale bolnike, ti so nas zvedavo opazovali skozi okna in na zunanjih površinah. Bili smo tako prepričljivi, da nas je za svoje zamenjalo tudi osebje – večkrat so me namreč nagovorili kot sestro, filmske bolnike pa je kdo vprašal, s katerega oddelka so.
Film nadgradili z novimi prizori
V filmih sem večkrat nastopila kot statistka, a tokrat sem dobila manjšo vlogo, kar je bilo zame prvič, in seveda je trema naredila svoje, sploh ko je bilo treba odpreti usta in kaj povedati, a Cvitkovič je režiser, ki zna sočutno voditi igralca, ga ne postavlja v svoje kalupe, temveč mu dopušča, da v vlogi ohrani tudi sebe. Vsaj tako sem ga dojela, kar mi je precej olajšalo prvo srečanje s kamero od blizu. Jan, ki se vsakega filma loti, kot da tega v življenju še nikoli ni počel, je šel s Hotelom Alkohol še korak dlje.

»Pred snemanjem sem se zavestno odločil, da me bo zanimal samo trenutni snemalni dan, brez vnaprejšnjih idej, pričakovanj in obremenjenosti, kaj smo že posneli in kaj še moramo. Zaradi tega so se rojevale nove scene, novi prizori in prepričan sem, da smo film s tem nadgradili,« pravi Cvitkovič, ki v glavne vloge rad postavlja »nevidne« ljudi.
Nepričakovana smrt soigralca
Tako kot življenje je tudi film živa in nepredvidljiva stvar, kar se nam je potrdilo nekega jutra, ko smo izvedeli, da je nenadoma umrl eden od igralcev, Emil Cerar – Fernandl. Še dan prej smo z njim snemali prizore bolnišnične olimpijade, kjer je vrgel svoj zadnji koš, čakali na znak direktorja fotografije Jureta Črneca, da je svetloba prava, in besedo »akcija«; od tega dne naprej je drugače zvenela. Nepričakovana smrt ne le soigralca, temveč prijatelja mnogih, je vso ekipo še bolj povezala in tako so se v naslednjih dneh odpirale nove dimenzije filma, ki jih nihče od nas ni pričakoval.

Film, ki detabuizira duševne bolezni
Marsikdo bi pomislil, da bo to film, ki ga bo težko gledati, a Cvitkovič zagotavlja ravno nasprotno. »To ni film o odvisnikih, to je film o preprostih ljudeh s svojimi življenjskimi zgodbami. Duševne bolezni so v naši družbi še kako prisotne in prav se mi zdi, da se o tem pogovarjamo naglas in brez sramu,« pove in doda, da ima scenarij tudi dosti komičnih situacij, ki bodo gledalce nasmejale. »Z gledalci filma želim deliti vero, da je obsojanje 'obrobnežev' neplodno bežanje od bistva in hkrati oddaljevanje od sebe.«

Film, ki detabuizira duševne bolezni, v sebi nosi skoraj mistično moč – moč, da razkrije tisto, kar družba potiska v temo. Hotel Alkohol deluje kot ogledalo, ki nas nežno povabi, da v njem uzremo lastne strahove, ranljivost, a hkrati pogledamo globlje – tja, kjer v trpljenju vznikne tudi humor, kjer se bolečina prelevi v človečnost in kjer se tihi obrobni glasovi končno zaslišijo. Morda je največja iluzija, v kateri živimo, ta, da je nekdo »drug« bolan, mi pa zdravi. Film išče človeka onkraj diagnoze – kot bitje, ki si v svojem boju zasluži ne le sočutje, temveč tudi priznanje svoje človeške veličine. V tej luči se duševna bolezen ne kaže več kot sramota, ampak kot klic k skupnemu iskanju smisla, povezanosti in resnice o nas samih.
Osrednji junaki filma so alkoholik, narkomanka in psihiatrični bolnik, ki se srečajo v bolnišnici. Ker jim ne uspe zmagati na »olimpijadi« v psihiatrični bolnišnici, po sporu z ostrim primarijem razočarani pobegnejo proti morju, pristanejo pa povsem drugje. Osrednje vodilo filma je detabuizacija odvisnikov in oseb, ki trpijo za duševnimi boleznimi.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se