Profimedia

»Začelo se je nenavadno lepo, že na začetku pa se mi je v ozadju nekje prižgala opozorilna lučka. Mama ga je klicala vsak dan in že po enem tednu zveze sem jo tudi spoznala. Zdelo se mi je nenavadno hitro. Čudno je bilo tudi, kako me je sicer lepo pozdravila, potem pa me je bolj ali manj ignorirala, v središču pozornosti je bil samo njen sin.« To je zgodba o maminih sinkih in mamah, ki svojih otrok ne zmorejo spustiti v življenje. Po besedah izkušenega zakonskega in družinskega terapevta dr. Draga Jerebica je takih primerov mnogo (preveč).

Naša sogovornica Ana je visoko izobražena privlačna mlada dama, ki je v razmerje z moškim vstopila s predanostjo in polna razumevanja – sprva tudi do njegove izredno skrbne in pozorne mame. Gre le za sina edinca, si je mislila. A mamini klici in preverjanje, kdaj pride sin domov, niso prav nič pojenjali, zato je v njej začel zvoniti alarm. Mar ni to čudno za 40-letnega moškega, si je mislila. Vendar je bila zaljubljena, zato se ni pognala v beg, kot bi to storila danes.

»Krhati se je začelo, ko sva se dogovarjala o selitvi v skupno stanovanje. Nekako naravno se mi je zdelo, da oba najameva posojilo, a je partner dejal, da bom jaz stanovanje opremila, za drugo pa naj ne skrbim. Pozneje sem izvedela, da stanovanje ne bo najino, temveč bo lastnica na papirju njegova mama. Takrat mi je oči odprla moja mama. Pa tudi sama sem poskušala doseči dogovor, da bi imela nekakšen pisni dokaz o svojem finančnem vložku v opremo stanovanja – kot varovalko za prihodnost. Vendar se s tem ni strinjal, jaz sem popustila ter tako v stanovanje vložila svoje prihranke, ki jih do danes nisem dobila nazaj. Razmišljam o tožbi, a bi bila ta hip zame čustveno preveč naporna.«

Pri urejanju skupnega stanovanja je želela njegova mama imeti glavno besedo – izbrati pohištvo, na stenah bi visele slike po njeni izbiri, se Ana danes smeji ob tem. »Partner se ji ni upal reči ne. To sem vljudno in prijazno storila jaz.«

· Odnosi

Nasveti za tople odnose med starši ter odraslimi otroki

Tudi pri tako banalnih zadevah, kot je kupovanje hrane, nista imela proste volje, ker je njun hladilnik vedno založila tašča. Sinu je ob obisku dala v roke vso špecerijo. Marsikomu bi se zdelo to krasno, a če imaš občutek, da nimaš nadzora niti nad vsebino hladilnika, sčasoma postane to le še slabo. »Imela sem občutek popolne nesposobnosti – kot da nič ne znava in zmoreva sama. Tudi ko je partner iskal novo službo, je naokoli klicarila njegova mama – za moškega pri 40?! Mene bi bilo sram.«

Ne razumeš, to je mamina ljubezen

Tašča si je strašno želela vnuka in to ji je sin hotel omogočiti. »Ko je govoril o otroku, je govoril, da ga bomo imeli mi, ne midva. Tašča je željo po vnuku jasno izrazila že ob prvem skupnem nedeljskem kosilu: 'Kdaj lahko pričakujem vnuka?'«

Nedeljska kosila pri tašči so bila obveznost, ki je ni bilo mogoče odpovedati, za praznike je njuno prisotnost »rezervirala« že tri mesece vnaprej. »Njegov rojstni dan so vsako leto brezpogojno praznovali skupaj, tudi če sva šla na morje, so starši nenapovedano prišli na najin dopust samo zato, da bi sinu voščili za rojstni dan.«

Seveda je partnerju dejala, da je to vse skupaj preveč, da bo moral postaviti meje, hkrati pa je začela prebirati knjige o odnosih, saj je nujno potrebovala odgovore. »Čutila sem, da je vse skupaj strašno narobe, to sem mu tudi eno leto pred razhodom povedala, se odkrito soočila z njim, mu napisala vsa svoja opažanja, vendar na spremembe ni bil pripravljen.« Še več, dejal je, da je očitno nekaj narobe z njo, ker ne razume tesno povezane družine. Mamino nenehno vmešavanje, preštevilne klice je razumel kot materinsko ljubezen. »Mene ima moja mama rada, tebe pa ne, če te tvoji ne pokličejo.«

Počutila sem se tako samo

Bizarnih položajev, ki se jim danes z grenkobo smeji, je bilo dokaj veliko – od nenehnih klicev zaradi pretirane skrbi za sinovo zdravje do tega, da mu je mama kupovala spodnje perilo, prala oblačila in likala, zlagala v omaro, kuhala. »Včasih ga je klicala tudi po 20-krat zapored, dokler se ni odzval, in mu potem razlagala o tem, kako je npr. spekla kruh. Kadar ni bilo po njenem, se je postavila v vlogo žrtve in začela popivati ali se jokati, da bi pritegnila pozornost.«

Profimedia

Sine se materine pretirane pozornosti ni znal otresti. Ni se znal postaviti zase, matere ni mogel zavrniti niti ob tako banalni stvari, kot je zahvaliti se za hrano, ki je nista potrebovala ali jedla. Naj daje, če ima veselje, je vedno pristavil, in potem hrano doma vrgel v smeti, pripoveduje Ana. »Ni ji mogel dopovedati niti tega, da mu ne sme odpirati pošte. Dejala je, da se je zmotila, in še naprej tako počela.«

Z očetom partnerja se je Ana dobro razumela, vendar ga ni bilo veliko naokoli, umikal se je, ni ga bilo doma – če pa je že bil, njegova beseda ni nič štela. Žena je nadzirala vse. Tudi k zdravniku je ni vozil mož, temveč njen sin.

»Bilo je grozno. Ko sem opozorila na kako težavo, mi je partner dejal, da si to samo domišljam. Počutila sem se sama, da nimam nobenega zavetja, da nisem varna niti v najinem domu. Tako kot ni postavil meje mami, ni znal tega storiti niti svojim kolegom, ki so bili pogosti gostje pri nama – tudi ko sem bila utrujena in sem si po naporni službi želela samo malo miru.«

Rešitev je samo konec

Zvezo je poskusila prekiniti, pa se je nato vrnila k njemu, a po nekaj mesecih je spet in dokončno odšla. Bil je šokiran ter je vso krivdo zvračal nanjo. Tudi takrat njegova mama ni stala križem rok, poklicala je svojo bežečo snaho. »'Midve se bova pogovorili o razhodu, mojega sina nikar ne muči s tem,' mi je dejala. Bila sem očitno v zvezi še z njegovo mamo. Večkrat me je prosil, da bi se vrnila, a to so bile le besede. Prav sem se odločila.«

· Odnosi

Zakaj želimo pobegniti od popolnega partnerja

Veliko dogodkov je zakopala globoko vase in ve, da bo morala nekoč poiskati pomoč strokovnjaka. Že med zvezo je šla po nasvet k terapevtki, a le za kratek čas, saj takrat še ni bila pripravljena na konec zveze. Ta ji je namreč takoj svetovala, naj partnerja zapusti, češ da gre za čisti primer maminega sinka, kot iz knjige.

Pozneje se je Ana spoprijemala z zdravstvenimi težavami, še vedno se bojuje s posledicami dolgotrajne bolezni, h kateri je po njenem mnenju pripomoglo tudi čustveno stanje zaradi napornega razmerja.

Ni pomagalo, da sem ga imela rada

»Brez čustvene opore prijateljic in mame, ki so mi nastavljale ogledalo, mi omogočile stvaren pogled na položaj ter mi povedale, da nisem jaz tista nora, ne bi zmogla. Meni namreč ni pomagalo to, da sem ga imela rada. Bilo je nerešljivo. In še sreča, da sem zmogla oditi, da si nisem z njim ustvarila družine!«

Prizna, da so njene misli šle tako daleč, da si je želela taščino smrt. »Mislila sem, da bi to rešilo najino zvezo. Vem, zelo žalostno. Toda terapevtka mi je takrat dejala, da se partner niti po mamini smrti ne bi spremenil.«

Seveda je razmerje pustilo na njej globoke posledice – ne predstavlja si, kako bi lahko s kom živela, naslednjega partnerja hoče veliko bolje spoznati, ne bi hitela v skupno življenje z njim. Danes bi bila tudi veliko bolj pozorna, kakšne starše ima partner. Strah jo je zaupati in se predati. »Želim si, da bi bila še vedno tako naivno dekle.«

Dr. Drago Jerebic, specialist zakonske in družinske terapije

Čustveni incest: Mama sinu ne pusti odrasti

»OB opisani zgodbi ne napadam ne moškega – on samo dela to, kar se je naučil – ne partnerke, ki je zdržala z njim tri leta. So tudi ženske, ki takega odnosa ne zmorejo nikoli prekiniti. In ne napadam niti tašče – kdo pa je starejše generacije kaj učil o odnosih? Če so zrasli v dobrih odnosih, so imeli srečo, sicer pa so preživeli, kot so vedeli in znali. Je pa o tem zelo pomembno govoriti,« razlaga Jerebic in poudari, da Ana ni odgovorna za partnerjevo vedenje. »Se pa postavlja vprašanje, katera ženska se zaljubi v Petra Pana in dalj časa vztraja s takim čustveno nedostopnim moškim. On namreč ni prekinil odnosa z mamo in tak moški sploh še ni na voljo.« 

Profimedia

Oseba, ki vztraja v odnosu s takšnim moškim, češ da je zaljubljena, je že iz primarne družine vajena prilagajanja. »Samo če se dolgo časa prilagaja, če je potrpežljiva, pridna, bo morda dobila tisto ljubezen. Po navadi je v ozadju še kakšen zelo odsoten oče, zato se navadi, da moški čustveno ni kar vedno na voljo; zato je takšna ženska hitreje zadovoljna z drobtinicami kot kakšna druga. V takšnem odnosu vztraja tako dolgo zaradi strahu pred zapuščenostjo in spraševanja, kaj če ni vredna česa boljšega.«

Odnosi

Prostovoljno pred poroto: obupan mož si želi prijateljico

Je to res ljubezen?

Jerebic Anino zgodbo pojasnjuje kot primer porušene meje med mamo in otrokom – ni bila izpeljana zdrava ločitev med njima. »Tak partner mamine potrebe postavlja pred partnerko oziroma pred potrebe partnerskega odnosa. To je vzporednica z maminim ravnanjem, saj je tudi ona svoje potrebe postavljala pred sinove. Taka mama najprej vidi sebe, potem otroka. Tega vidi kot nekoga, ki bo zapolnjeval potrebe po čustveni prisotnosti, ki bo lajšal njeno čustveno osamljenost. Ob taki mami po navadi manjka partner oziroma mož, s katerim bi imela kakovosten zrel odnos. Odrasli ljudje moramo svoje odrasle potrebe (čustva, partnerstvo, seksualnost) zadovoljevati z odraslimi ljudmi, nikakor ne z otrokom.

Ta mama počne to, čemur pravimo čustveni incest: otroku ne pusti (to je pogosto nezavedno) odrasti in ga drži v primežu – ali mu ne daje občutka, da je dovolj dober, ali pa ne da potrditve, da bi razvil zdravo samozavest in šel suvereno v svet. Tak otrok hodi domov, pa ne ve, po kaj natančno. Eno izmed največjih daril, ki ti jih lahko dajo starši, je občutek, da si v redu in da ti ni treba skrbeti zanje – lahko greš v svet (razen ko bodo stari in betežni, onemogli)! Ta sin je pred izzivom, da nečesa zelo pomembnega (potrditve, blagoslova) od mame ne bo dobil. Tu se začne proces žalovanja. Je hudo, saj nisi dobil nečesa, kar je zelo pomembno.«

Posesivna mama

Ana je povedala, da je tudi nova zveza njenega nekdanjega partnerja razpadla. »Nobena ženska ne bo tolerirala, da je moški v dveh partnerstvih. Tak moški je že v partnerstvu – z mamo. Vendar on tega ne ve, ženski bo dejal, da je zmešana, če mu bo kaj omenila. Če se bo odločil za terapijo, bo po izkušnjah sodeč prišel enkrat, morda dvakrat, nato pa bo dejal, da terapevt ni v redu. Klientom rečem, naj se ne prepirajo z mano, ampak naj si preberejo knjigo Poročen z mamo.«

Takih primerov je pri nas veliko, razloži Drago Jerebic, ker je veliko razvez in veliko osamljenih mam. »In najlažje je čustveni stik navezati z otrokom. Zato imamo hotel mama, pa otroci so dolgo časa doma ... To je pogosta težava, ko niso jasno postavljene meje med mamo in sinom. V opisani zgodbi gre tako za grozno taščo kakor za zelo posesivno mamo. To sta dva zorna kota iste osebe. Grozna tašča je najprej mama – mama, ki ne sprejema sinove izbranke, partnerke, žene, ne sprejema svojega sina. Kajti če bi sprejemala svojega sina, bi sprejela tudi njegovo odločitev.

Mogoče je, da vam sinova izbira ne bo všeč, a moraš jo sprejeti. Dobro je, da mama ali oče ostaneta del otrokovega življenja, v opisanem primeru pa je mama preveč v središču sinovega življenja. To bi morala biti partnerka in pozneje njegovi otroci. Običajna mama reče: 'Vesela sem, če je moj otrok vesel.' Ta mama pa tega ne zmore. Ona bi se na poroki jokala – a ne od sreče, ampak od žalosti, ker ga izgublja.«

Prikličite razum

Veliko odraslih žensk je samskih, vendar za polno, zadovoljno življenje ni nujno, da so v partnerski zvezi, potrdi Jerebic. A opisana mama je ženska, ki nima svojega življenja razen s sinovo pomočjo. »Ta mama nezdravo, manipulativno kliče sina. Najlaže ga prikliče z vzbujanjem krivde – s smiljenjem, boleznijo, očitki, kako se je zanj žrtvovala ... Sinovom, ki želijo to spremeniti, svetujem – kar se od terapevta sliši čudno – naj v takih primerih ne poslušajo lastnih čutenj.

Primer: ste na morju, mama kliče in pravi, da ji je zelo hudo, sama je ... Sin se počuti krivega, ker je z družino na morju. Čustveno se počuti krivega, kaj pa racionalno? Je mama v smrtni nevarnosti? Lahko sosedi pridejo na pomoč? Seveda, poskrbljeno je zanjo. Zato v takem primeru upoštevajte razumske argumente, kajti če se boste ravnali po občutkih krivde, boste verjetno vse spustili in se že isti hip odpeljali domov. V takih trenutkih je treba priklicati razum – kot ga morajo mame, ki se po navadi počutijo krive, ko prve dni pustijo otroka v vrtcu. Veliko jih občuti krivdo, vendar vedo, da je zanj dobro poskrbljeno, da so ga uvajale – če bi poslušale čustva, bi takoj stekle ponj.« 

Sem tudi jaz takšna mama?

Kaj lahko svetujemo mamam, ki se ob tem sprašujejo, ali so tudi one take mame oziroma tašče? »Tista, ki se bo ob tem vprašala, ali to počne, je gotovo na varni strani. Če pa je v dvomih, naj pokliče svojega sina in ga vpraša: ali te čustveno obremenjujem, dušim? Če te to vpraša lastna mama, ti da dovoljenje, da lahko o svojih doživljanjih na glas govoriš. In to je dobro,« odgovarja dr. Drago Jerebic.