Mateja Jordović Potočnik

Ko pa izključi računalnik, hitro skoči v kratke hlače, si nadene »švic« majico, obuje superge in vzame v roke palice za nordijsko hojo ter se v hitrem tempu poda na Golovec. »Zmerno aktiven sem že vse življenje, zadnji dve leti pa sem to še pospešil, saj pogled na tehtnico ni bil več razveseljiv. Hudič je, če imaš dinamično službo in se ne moreš redno prehranjevati, potem pa še ženo in taščo, ki odlično kuhata,« se muza nekdanji direktor in trikratni minister Dejan Židan. Simpatični Mariborčan, ki si je družino ustvaril v Murski Soboti, in živi med prestolnico in Prekmurjem, se je v zadnjem obdobju občutno izklesal. Kljub natrpanemu urniku si zna disciplinirano vzeti čas za družino in uživa tudi v vlogi dedka.

Dobimo se na Slovanu, stadionu poleg Fakultete za šport, priljubljenem zbirališču številnih aktivnih Ljubljančanov, kjer redno dva- do trikrat na teden opravi svojo (športno) rutino. Na vroč poletni dan pride široko nasmejan, v športnih oblačilih in pripravljen na akcijo.

Dobro izkoristi vsak trenutek

»Del tedna preživim v službenem stanovanju v najožjem središču mesta, del pa v Murski Soboti. Pri tem sem zelo dosleden, saj mi družina zelo veliko pomeni in ne želim brez nje preživljati več časa, kot je to nujno potrebno. Zato se mi ni nikoli težko usesti v avto in se peljati domov, kajti čeprav imam svojo službo res rad in lahko v njej naredim veliko dobrega za ljudi, je družina tista, ki mi polni baterije in je zame smisel življenja,« pove Židan, ki sicer skrbno varuje svojo zasebnost in nerad govori o njej. S sošolko z veterine Tatjano je skupaj že več kot tri desetletja in pol, ponosna pa sta na že dolgo odrasla otroka: sin je star 33 let, hči pa 27. Sin Aljoša in snaha Ana sta ga pred pol leta razveselila še z eno lepo vlogo – postal je dedek. Vse to lepo, ki se mu dogaja, mu daje veter v jadra. »Sem človek, ki se ne ozira nazaj in se ne vrača v 'dobre stare čase'. Vedno skušam iti naprej, polno izkoristiti vse, kar ponuja življenje, dati vse od sebe in ne obžalovati, česa nisem naredil,« razkrije svoj moto.

Zdaj pri 57 letih je v najboljši življenjski kondiciji ter se zlahka kosa z mnogo mlajšimi. Vendar takšna čilost ne pride sama od sebe, temveč je treba v to vložiti veliko truda. In Dejan, edinec, to počne že od malega. Prva leta svojega življenja je preživel v Račah, na pragu srednje šole pa so se s starši preselili v Maribor. Že od malega je bil nemirnega duha. Nikoli ni bil profesionalni športnik, temveč »žverca«, s sosedi je rad tekal, igral odbojko in se podil s kolesom. Po starših je podedoval posluh in je obiskoval še glasbeno šolo, smer klavir in klarinet.

Vzponi in spusti

»Ko smo se preselili v Maribor, smo živeli v središču mesta, od koder je bilo čisto blizu do Kalvarije, Piramide in mestnega parka, tako da sem tam s prijatelji iz sosednjih vhodov v blok nanizal veliko vzponov in spustov. Po poroki in selitvi v Prekmurje sem teku dodal še plavanje, nazadnje pa nordijsko hojo. In tega se držim še danes. V Ljubljani sem iz središča mesta dodobra naštudiral najlepše poti na Golovec, ki mi je res ljub, saj ponuja obilico možnosti za gibanje: od teka, hoje, kolesarjenja, zelo lepo so urejene tudi naprave za vadbo za moč na prostem. Le kaj bi si človek lahko želel še več?« razlaga Dejan, ki v mlajših letih ni bil toliko aktiven, kot je zdaj v bolj »zrelih« letih. Takrat tudi še ni imel toliko discipline za šport, temveč sta ga vase posrkali služba in družina.

»Velikokrat nisem imel časa jesti čez dan, pa sem se zvečer dodobra najedel, velikokrat pa sem se zbujal ob dveh ponoči in hodil na izlete do hladilnika. To se je seveda poznalo tudi na tehtnici. Svoje pa je naredila še odlična kuha moje žene in tašče, ki se ji res nisem mogel niti hotel upreti. In medtem ko ima žena še vedno tako izklesano postavo kot ob poroki, je mene z osemdesetih kilogramov poneslo krepko čez sto. Čeprav se nisem počutil slabo niti nisem imel zdravstvenih težav, moram priznati, da sem vedel, da to ni dobro. Sin mi je sicer že pred dobrim desetletjem podaril vstopnico za fitnes. Šel sem tja, nekaj delal in komaj čakal, da se izteče tistega pol leta – to pa zato, ker nisem znal pravilno izvajati vaj, pa potem nisem našel v vadbi toliko veselja in koristi, kot bi jih lahko,« iskreno pove. Pred dobrim letom in pol pa so nama z ženo otroci za rojstni dan spet podarili vstopnici za fitnes. Tokrat za vodeno vadbo, ko je ves čas prisoten strokovnjak, in to se je izkazala za nekaj čisto drugega.

Mateja Jordović Potočnik

Človek se mora vsega naučiti

»Ko trener pokaže in tudi menjuje vaje, je vadba bolj zabavna, manj naporna, vidni so rezultati, hkrati pa se človek ob strokovnem vodenju počuti varnega. Trener pa je znal prisluhniti tudi mojim željam, upošteval je značilnosti mojega telesa in mi določil vaje, s katerimi sem si v nekaj mesecih tako okrepil mišice nog, da so celo izzvenele občasne bolečine v kolenih,« zadovoljno razlaga Židan, ki gre v Ljubljani na večerno vadbo sam, saj ima skozi dan veliko opravka z ljudmi, pa si želi nekaj časa samo zase, obenem pa je to tudi priložnost za razmislek o izzivih. Vsake toliko pa se mu pridruži kakšen znanec, vadbo potem opravita z veliko klepeta, a zadovoljna, da sta se družila in še naredila nekaj zase. Ustvaril si je 12-kilometrsko »rutino Golovec«: to je pot od doma, potem ob Ljubljanici, na Golovec, na Slovan in nazaj domov – tretjino poti preteče, ostalo pa je nordijska hoja. Včasih si prav zaželi biti aktiven, pridejo pa tudi dnevi, ko gibanje ni tako preprosto, a se zaveda njegove koristnosti in vseeno gre. Takrat je korak bolj počasen, vendar je na koncu zadovoljen, da je vseeno šel. Vsako leto poskuša prehoditi toliko kilometrov, kolikor je letnic v letu, malo čez dva tisoč. V Prekmurju pa je njegov »sparing« partner Tatjana, s katero rada gresta na že omenjeno vadbo, še raje na (pohodniške) izlete.

Z Goričkega v Piran

»V Prekmurju imamo kopico lepih tematskih poti. Izbiramo lahko med različnimi dolžinami glede na čas in telesno pripravljenost. Midva na teh potepanjih nadvse uživava. Del Prekmurja je tudi Goričko, kjer pokrajina in prijazni ljudje navdušijo. In glede na to, da živiva v najbolj ravninskem delu Slovenije, je vedno znova lepo iti na morje in z dinamičnim tempom hoditi od Izole do Strunjana, kjer imajo tik ob morju odlične krofe, do Pirana, Portoroža in potem po priljubljeni Parenzani (Porečanki, poti, po kateri je potekala nekdanja železnica iz Trsta do Poreča) spet nazaj.«

Prehodila sta vso slovensko obalo. Ti pohodi se potem končajo s kakšnim dobrim kosilom ali večerjo, da se malce nagradi za športni napor. Žal pa je zaradi gneče na cestah teh izletov manj, kot bi si želel. Ker sta oba s Tatjano veterinarja, čeprav se je Dejan že zelo zgodaj podal na drugačno karierno pot, je ostala ljubezen do živali. »Dolga leta smo imeli psičko, s katero sva se oba z veseljem sprehajala. Ko smo se morali zaradi bolezni posloviti od nje, sva po treznem premisleku videla, da za novega psa za zdaj v vrtincu vseh obveznosti nimava časa. Zato pa s toliko večjim veseljem ob sobotah sprehajava pse v soboškem zavetišču. Meni zaupajo tiste večje in močnejše, ki jih zaradi svoje velikosti le stežka oddajo, so pa kosmatinci zelo veseli, ko jih peljem na daljši sprehod. In medtem ko manjši kužki zlahka dobijo posvojitelje, nove domove pomagam poiskati večjim tako, da posnamem video in ga objavim na družbenih omrežjih, kjer me spremlja dosti ljudi. Kar nekaj kužkov je verjetno tudi zaradi takšnih objav hitreje dobilo nov, prijazen dom,« je zadovoljen sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport.

Samo bliskati se ne sme

V vseh (športnih) letih se je navadil, da ni slabega vremena, je samo slaba oprema. Tako se na vadbo odpravi v vsakem vremenu, edino takrat ne, ko grozi nevihta. Kapa s ščitkom ga zaščiti tako pred soncem kot pred dežjem. Čeprav je navdušen nad športom, pa ga nikoli ne boste videli na organiziranih tekmovanjih. »To preprosto ni zame. Jaz se gibam zase, za svojo dušo, uradni rezultati na tekmovanjih me res ne zanimajo. Čeprav pretečem ali prehodim kar nekaj kilometrov, še nikoli nisem šel na maraton ali kakšno drugo tekmo. Tudi na raznih službenih prireditvah, proslavah ali kakšnih družabnih zadevah, ki se jih moram udeležiti, je znano, da gre Židan domov med prvimi. In razen ob res redkih priložnostih ne pijem alkohola. Aktiven želim biti in se imeti fino s trezno glavo!« pravi Dejan Židan, ki so se mu, čeprav se je vse življenje gibal, zlagoma nabrali kilogrami.

Ti presneti kilogrami!

Zaveda se, da za vitko postavo ni dovolj biti aktiven, temveč je skrivnost v pravilni prehrani. Izpuščanje obrokov in obilne večerje ter ženino in taščino kuho je že omenil, je pa pred časom sprejel še en ukrep: odpovedal se je nočnim obiskom hladilnika. Če se zdaj zbudi sredi noči, se potolaži s kozarcem vode. »Kilograme sem klestil postopoma, s kombinacijo gibanja in zdravega prehranjevanja. Žal je bilo treba sprejeti tudi to, da se z leti pri človeku zmanjša potreba po ogljikovih hidratih, poveča pa se potreba po beljakovinah. Zato sem z jedilnika črtal veliko jedi z ogljikovimi hidrati in vpeljal več beljakovin. Tako zdaj pojem obilen zajtrk, za kosilo imam najraje »nekaj na žlico«, za večerjo pa paradižnik z mocarelo, ki ga obožujem. Velikokrat si privoščim še jogurt, kefir in druge mlečne izdelke. Da se spremenjeno prehranjevanje in več gibanja odražata tudi na tehtnici, je sicer dober občutek, vendar je bolj kot to pomembno, da sem zdrav in se dobro počutim. Želim si, da bi bilo še dolgo tako!«