Skriti biser: najstarejši alpski botanični vrt v Sloveniji
Juliana je najstarejši alpski botanični vrt v Sloveniji, poln gorskih rastlin in spokojnega miru. Predstavlja pravi raj za ljubitelje narave in alpskega cvetja.
Okrasni cvetlični vrtovi so prava paša za oči. V Sloveniji jih imamo kar nekaj, čisto poseben, prvi in edini, pa je najstarejši alpski botanični vrt Juliana v Trenti, ki ga je leta 1926 zasnoval tržaški posestnik Albert Bois de Chesne. Vanj je zasadil rastline, ki jih je spomladi prinesel z okoliških gora. Z veliko truda se je vrt ohranil vse do danes, ko ga lahko občudujemo v družbi ptičjega petja, spokojnega miru in prikupnih majhnih zatočišč, kamor lahko sedemo in užijemo nepozaben trenutek.
Albert Bois de Chesne si je izbral zemljišče na Tožbarjevi zemlji, 50 m nad cerkvijo sv. Marije, 30 m nad reko Soča. Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami različnih velikosti, je bila ta parcela najprimernejša za njegove namene. Nekaj dreves je tam že raslo: smreke, macesni, gabri, mali jeseni in bukve. Zemljišče so očistili in nekaj dreves posekali. Zdaj je bilo treba vrt le še ograditi in tako so bila jeseni leta 1926 začetna dela že opravljena. Pozimi je Bois de Chesne preučeval dela o flori Julijskih Alp. Spomladi leta 1927 pa se je lotil terenskega dela, začel je prinašati rastline z gora in jih presajati v vrt. Rastline so prinašali v nahrbtnikih in koših. Že na samem rastišču so jih očistili in vsako posebej zavili v vlažen mah. Bois de Chesne jim je poskušal ustvariti vsaj podobne življenjske možnosti, kot jih imajo v naravi.
V vrtu ni nobenega izvira, zato so že takoj na začetku napravili zajetje pod slapom, ki pada čez steno Kukle, napeljali cevi, zgradili cementni zbiralnik in od tod napeljali vodo po ceveh po vrtu.
V vrt je ustanovitelj želel preslikati botanično popotovanje iz doline na kak julijski vršac. Vegetacijski pasovi naj bi si sledili tako kot v naravi. Zato je ob ograji v spodnjem delu vrta dobila prostor dolinska flora, višje gorska z rastlinami podrasti bukovih in smrekovih gozdov; ob koritu, na vlažnem rastišču, so rasle kalužnice in mastnice, višje so uspevale visoke steblike in ruševje, tik pod vrhom pa je v skalnih razpokah in grušču dobila prostor visokogorska flora.
Anthyllis montana subsp jacquini: kako težko je bilo presaditi skromne rastlinice, navajene na prgišče zemlje v skalnih razpokah in na ostre pomladanske vetrove, v Trento, na zatišno pobočje, kjer se pomlad začne mesec ali dva prej, si komaj lahko predstavljamo. Treba jim je umetno ustvariti podobno okolje, kot ga imajo na svojih naravnih rastiščih. Na fotografiji je Jacquinijev ranjak (Anthyllis montana subsp. jacquinii), ki sicer uspeva na kraških travnikih, košenicah in gmajnah. Pri nas je razširjen predvsem v jugozahodnem delu države, uspeva pa tudi na Donački gori.
Cypripedium calceolus: večina rastlin je trajnic, nekaj jih je enoletnic in dvoletnic. Zanje je poskrbljeno v tako imenovanem otroškem vrtcu. Vrtnarji potrpežljivo zbirajo semena, ki jih posejejo vanj. Tako ni treba vsako leto nositi z gora toliko novih rastlin. Tudi nekatere trajnice vzgojijo iz semen. Del semen pošiljajo ljubljanskemu Botaničnemu vrtu. Ta vsako leto izda Index seminum, ki vključuje tudi seznam semen iz Trente. Pošiljajo jih v druge botanične vrtove po vsem svetu za zamenjavo. Na fotografiji vidite lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), kipripada družini kukavičevk (orhidej). Najdemo ga v senčnatih bukovih gozdovih, na apnenčastih tleh, do subalpinskega pasu. V Sloveniji je razširjen v Alpah, pa tudi na Gorjancih in Bohorju. Nižje zacveti že v maju, višje pa lahko tudi še v juliju.
Svišč: Juliana je najlepša v maju in na začetku junija, ko cvetijo jegliči in svišči (na fotografiji je Clusijev svišč), malo pozneje pa volčini, kamnokreči, klinčki in sleči. Vendar pa je tu še toliko drobnih, morda resnično manj opaznih rastlin, ki so enako lepe in vredne, da se ustavimo ob njih.
Iris: V Juliani uspeva okrog 600 rastlinskih vrst. Večina je alpskih, zaradi nizke nadmorske višine pa je precej kraških in submediteranskih vrst. Zagotovo boste katero videli prvič, spet druge, kot denimo sibirska perunika, pa vam bodo dobro znane.
Saxifraga crustata: skorjasti kamnokreč je vednozelena trajnica iz družine kamnokrečevk, ki uspeva na območju vzhodnih Alp.
Zasadimo svoj skalnjak
Špela Pungaršek, biologinja in strokovna vodja alpskega botaničnega vrta Juliana: »Če želimo sami urediti skalnjak, imamo v vrtnarijah na voljo precej rastlin, ki so primerne zanj. Pozorni moramo biti, da izberemo prave. Običajno v skalnjake sadimo trajnice, ki jim ustrezajo bolj sončna rastišča. Bodimo pozorni, kako visoko bodo rastline zrasle, da ne bodo zakrile drugih, in izberimo take, ki cvetijo ob različnih časih – da, na primer, ne cvetijo vse spomladi, nato pa poleti ni več cvetočih rastlin. Sadimo lahko svišče (encijane), jegliče, netreske, kamnokreče, smiljke, pečnike, kosmatince, plahtice, grobeljnike, pa še mnoge druge. Izberemo rastline, ki imajo dobro razvit koreninski sistem. Kamnit vrt je smiselna izbira, ko imamo na voljo teren, ki je pod naklonom (da voda dobro odteka), nanj položimo velike skale ali večje kamne. Če bodo kamni premajhni, jih bo prst sčasoma sprala in zasaditev kmalu ne bo več videti kot skalnjak.«
Objavljeno v reviji Jana, št. 20, 20. maj 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
