Jana

Ne vem, kako vrtnarijo drugod, menda imajo poseben koledar, kdaj se kaj seje in okopava in kdaj ne, pri meni namreč velja eno samo pravilo – vrtnarim, ko imam čas. Pa čeprav je zunaj 36 stopinj. V soboto smo bili vsi doma, vsi grozno zaposleni, kar pomeni, da ni nihče kazal posebnega navdušenja, da bi mi pomagal. Samo soseda se je ustavila ob ograji in ljubeznivo vprašala, ali mi kaj prinese iz trgovine. Časopis, prosim. Babica je kričala skozi okno, da sem koza, ker delam v takšni vročini, še kap me bo! »Vsaj slamnik si povezni na glavo,« je tulil cenjeni soprog. »Samo še to gredico, pa grem na kavč!« sem kričala nazaj in potem prekopala še dve. Znoj mi je tekel v oči in povsod drugod, na majici se je moja lastna sol sušila v zanimivih vijugastih vzorcih. »Če boš samo malo zajamrala, da te vse boli, se ločim,« je godrnjal cenjeni soprog, ki je lani strmoglavil z lipe, ko jo je obrezoval. Rebro ga še zdaj boli. Ni ubogal, ko sem rjovela, naj ne leze na drevo. Take imamo.

 Med prekopavanjem je prišla soseda in mi prinesla časopis. »Daj no, sedi in malo poklepetaj z menoj,« je rekla in se utaborila za mizo. Nerada sem odložila motiko in se ji pridružila, saj sem upravičeno sumila, da morda potem ne bom mogla več vstati. Dala sem ji tri evre za časopis, začela se je izvijati, da mi ne more vrniti, ker nima. To je za potne stroške, sem duhovičila, ona pa, da mi takšne majhne usluge pa že ne bo zaračunala. Nenadoma se ji je razjasnil obraz, segla je med svoje obilno oprsje, na plano privlekla košček toaletnega papirja in ga začela razvijati. Ven se je prikotalilo 50 centov, ravno toliko, kolikor mi je bila dolžna. »Na!«, je rekla smeje se in čakala, kdaj bom izbruhnila z vprašanjem, zakaj nosi s seboj tako nenavadno denarnico na še bolj nenavadnem mestu. »Nimam žepa,« je rekla, »zato sem denar spravila sem. Ampak ta preklemanska mrha se noče in noče oglasiti.« Mrha? »No, kukavica,« je pojasnila. Če pri sebi nimaš denarja, ko se oglasi, si potem dolgo brez denarja. Lani se ji je to večkrat zgodilo in noče tvegati, da bi bilo tudi letos tako. »Pa zakaj nosiš s seboj samo petdeset centov?« me je zanimalo. »Saj je vseeno, koliko,« mi je pojasnila. »Sem mislila, da kukavice napovedujejo, koliko let boš še živel,« sem modrovala, pač šteješ, kolikokrat zakuka. »Ah, larifatri,« je rekla soseda, »kukavica je goljufiva, sej menda vem, da podtika svoja jajca drugim prtičem, samo za denar ima talent. Smrt pa napovedujejo sove.« Sploh pa, sem ji prinesla obljubljeno kremo proti glivicam? Sem, sem rekla in prosila sina, naj mi prinese torbico. Dala sem jo na tla poleg stola in brskala po njej, nakar sta začeli kričati kar obe – soseda in babica, naj za hudiča dvignem prekleto torbo, ker da na tleh iz nje odteka denar. Kako, prosim, kam teče, saj nimam v denarnici skoraj nobene gotovine! »To se samo tako reče,« sta mi pojasnjevali, pomeni, da morda ne bom dobila povečane plače ali kakšnega nakazila, ker sem izzivala usodo. »Ah, babe,« se je zarežal cenjeni soprog in ugotavljal, kako ni nič čudnega, če imajo sodobne coprnice in vedeževalci pri tako naivni in vraževerni populaciji toliko dela. »Kam pa ti spadaš?« sem ga vprašala. Je res, da mu je mama sešila vrečko in vanj natlačila kamilice, ki jo je potem kot talisman vlačil po žepih na izpite? »Ni res!« je zarohnel. Obrnila sem se in videla, da pleza na hruško, ker da je treba nekaj nujno poškropiti. »Marš dol,« sem kričala, »počeno rebro od lani te še zmeraj boli, bi si rad še kaj polomil?!«

 Pozno zvečer sem v zavetju zaklenjene kopalnice zelo na skrivaj pogoltnila tableto proti bolečinam, sicer se v postelji niti obrniti ne bi mogla. Cenjeni soprog in babica sta pravilno prerokovala, da si bom pretegnila vse mišice. V kozmetični torbici sem našla dva evra in pomislila, da moram kovanec vtakniti v žep, če hočem veliko denarja, a ga na pižami nimam. Sicer pa kukavice menda ne pojejo zvečer, in če se prav spomnim, so že zdavnaj odnehale, saj je vendar prevroče.  

Objavljeno v reviji Jana,  št. 26, 1. julij 2025.

Mateja Jordović Potočnik