Shutterstock

Če ste se kdaj zgražali nad tistimi, ki radi spijo vse do dopoldneva ali še dlje, ste zelo verjetno jutranji tip človeka. Niso pa vsi takšni, v knjigi Zakaj spimo (izšla je pri založbi Mladinska knjiga) poudarja nevroznanstvenik Matthew Walker. Žal ima družba do nočnih sov, kot radi rečemo ponočnjakom, precej krivičen odnos, opaža.

Moj ritem ni tvoj, pojasnjuje. »Nekateri vrhunec budnosti dosežejo zgodaj v dnevu, dno krivulje zaspanosti pa nastopi zgodaj zvečer. To so pretežno 'jutranji tipi', ki jih je približno 40 odstotkov prebivalstva. Radi se zbudijo ob svitu ali približno takrat in so najbolj dejavni v jutranjem delu dneva. Približno 30 odstotkov ljudi so 'večerni tipi', ki gredo navadno spat pozno in se tudi zbudijo pozno naslednje dopoldne ali celo popoldne. Preostalih 30 odstotkov ljudi je nekje vmes med jutranjim in večernim tipom, z rahlo nagnjenostjo k večernemu.« Med vsemi pa so najbolj nerazumljene ravno »nočne sove«.

Počasna jutra ...

Večerni tipi preprosto ne morejo zaspati zgodaj ponoči, naj se še tako trudijo, zadremajo šele v prvih jutranjih urah. Ker pozno zaspijo, seveda ne marajo zgodnjega zbujanja. Zjutraj ne funkcionirajo dobro, saj so kljub budnosti njihovi možgani še vedno v spancu podobnem stanju. To še zlasti velja za čelni reženj, ki je nad očmi in je »glavna pisarna« možganov. Čelni reženj nadzoruje razmišljanje in logično presojo ter pomaga obvladovati čustva. Ko se mora nočna sova prezgodaj zbuditi, čelni reženj ostane nedejaven. Tako kot hladen stroj, ki ga zgodaj zjutraj zaženemo, potrebuje veliko časa, da se ogreje na delovno temperaturo, in pred tem ne deluje učinkovito.« Če smo nočna sova, je tak zelo verjetno tudi eden od naših staršev, namigne avtor. Naša jutranjost ali večernost sta namreč trdno povezana z genetiko.

Ne gre za stvar izbire.

Ljudi, ki zjutraj dlje spijo, se pogosto dojema kot lenobe, kar je krivično. »Ne pozabimo, da so zaspali šele zgodaj zjutraj. Drugi, po navadi zgodnje ptice, jih obsojajo na podlagi napačne domneve, da je tovrstno obnašanje stvar izbire, in jim očitajo, da bi zlahka zgodaj vstajali, če ne bi bili tako nemarni. Vendar pa nočne sove to niso po lastni izbiri. Omejuje jih zapoznel urnik, ki je zapisan v DNK. Ne gre za njihovo zavestno odločitev, temveč za dedno usodo.« Zaradi katere so lahko, žal, tudi manj uspešni na delovnem mestu. »Družbeno zakoreninjen delovni čas je močno naklonjen zgodnjemu začetku, kar kaznuje nočne sove in gre v prid zgodnjim pticam. Čeprav se stanje izboljšuje, običajni delovni časi silijo sove v nenaraven ritem spanja in budnosti. Zato je delovni učinek sov zjutraj veliko manjši, svojih pravih delovnih zmožnosti pa pozno popoldne in zgodaj zvečer ne morejo pokazati, saj se delovni čas konča že prej. Poleg tega sove trpijo za kroničnim pomanjkanjem spanja, saj se morajo zbujati z zgodnjimi pticami, zaspijo pa šele veliko pozneje od njih. Zato njihovo zdravje bolj ogrožajo bolezni, kot so depresija, tesnoba, sladkorna bolezen, rak, infarkt in kap.

Nadaljevanje članka si preberite v reviji Jana, 't. 26, 1.7.2025

Mateja Jordović Potočnik