Dhiraj Roschmann se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pisal še Brane Rožman in je bil miličnik, a ga delo ni zadovoljevalo. Zelo ga je zanimala duhovnost, privlačila ga je vzhodnjaška mistika, že takrat je bil vegetarijanec, kar je bilo v tistih časih najmanj čudno, če že ne kaj drugega. Pustil je službo v želji, da bi postal budistični menih v Burmi. V takrat še skupni državi Jugoslaviji je pisal na burmansko ambasado in prosil za vizo. Dosmrtno. Seveda je ni dobil.

Službo miličnika je opravljal pri stalni službi sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani. Odgovoren je bil za prenašanje zaupnih podatkov od Ljubljane do Beograda. »Takrat smo jih prenašali še ročno, to pomeni, da si šel skupaj s podatki na vlak ali letalo,« se spominja časov svojega službovanja Dhiraj. London, njegov domicil. Nekega lepega dne, leta 1985 je bilo, se je Dhiraj dokončno odločil, da noče biti miličnik vse življenje. Ob 11. uri se je v službi razdolžil, vrnil je pristojnim organom značko in pištolo. Ob 14. uri je že sedel na letalu za London. London je bil potem za dolgih deset let njegov pristan in odskočna deska za vse, kar je počel. In počel je veliko, za tisti čas zelo nenavadnih stvari. Za preživetje si je nekaj časa služil kruh kot hišnik. Mladega Dhiraja je vedno magično privlačilo življenje v skupnosti. Zato je tudi odšel v budistični samostan v London, tam je ostal pet mesecev, od tega je dva preživel v meditaciji vipasana. Zanjo pravijo, da je kraljica vseh meditacij. Preprosto povedano, med njo samo opazuješ svoj vdih in izdih. Med opravljanjem te meditacije z nikomer ne komuniciraš, zapovedana je popolna tišina. Prepovedan je celo očesni stik z drugimi ljudmi. »Ko sem po koncu meditacije spet lahko spregovoril, sploh nisem imel želje po tem. Takrat se mi je zdelo, da bi lahko v takem stanju ostal do konca življenja. Vipasana umiri tvoj nemirni um in izostri vse čute. Njena največja blaginja vipasane je širša zavest, ki si jo pridobiš. Vse skupaj je res magično,« se spominja prve vipasane Dhiraj.

Pot okoli sveta. Iz budističnega samostana se je odpravil v Brazilijo, k doni Vidi, Slovenki, ki je dolga leta živela v Braziliji in so jo obiskovali duhovni iskalci z vsega sveta, največ jih je bilo seveda iz Slovenije. Dhiraj je bil tudi dvakrat v Indiji, zibelki duhovnega življenja. Vseskozi se je vračal v London, da je zaslužil denar za naslednja potovanja in raziskovanja življenja v skupnosti. Njegovo najdaljše potovanje bilo potovanje okoli sveta. »Potovanja ti dajo zagotovo širši vpogled v življenje. Prav zaradi njih sem se naučil, da življenja ne jemljem preveč resno. Videl sem, da je v eni deželi kakšna stvar smrtno resna, v drugi pa to povzroči samo smeh. Poglejte samo cigareto marihuane. V nekaterih državah te zaradi nje zaprejo v ječo, v kakšni drugi se usedeš, jo pokadiš in se smejiš! In nihče ti nič noče. Mislim, da nas je dojemanje življenja na preveč resen način pripeljalo do položaja, v katerem je svet zdaj, tako rekoč na robu vojne. Zagotovo je eden od vzrokov, poleg izgube vrednot, prevelikega materializma, prav to preveč resno dojemanje življenja,« je prepričan.

V osemdesetih letih je Dhiraj začel brati duhovno literaturo. Dobro se spominja knjige svetih budističnih spisov, ki jih je prevedel Čedomil Veljačić, doktor filozofije in eden največjih poznavalcev budizma v nekdanji Jugoslaviji. V njih je opisal dobe na zemlji. Železno, v kateri je zemlja zdaj, je opisoval kot dobo brez vrednot, kjer nekaj štejeta samo laž in manipulacija. Vse te lastnosti so močno povezane z denarjem. »Dobro se spominjam, da sem si takrat mislil, kako grozna doba mora biti to, no, zdaj pa živim v njej,« je kar malo resigniran Dhiraj.

Kunova. Po desetih letih duhovnega raziskovanja in iskanja se je vrnil domov v Kunovo, vasico na obronkih Slovenskih goric. »Spraševal sem se, kako naj svoje ideje in spoznanja prenesem v domače okolje. Vodilo pri tem mi je bila misel nekega duhovnega učitelja, ki je rekel, naj bi vsak človek za seboj pustil košček zemlje lepši, kot ga je dobil. Ta rezultat sem, mislim, dosegel.« Pogled na nenavadno hišo in njeno okolico to potrjuje. »Tu, na tem prostoru, sem igral veliko vlog: šli smo se permakulturo, zemljo smo obdelovali po biodinamičnih načelih, zadnje leto sem intenzivno sodeloval pri gradnji ekoloških hiš. Vse to sem jemal kot igro. Naši izdelki in pridelki pa so kljub temu posebni. Zakaj? Ker so vsi prežeti z neko močno kakovostjo – vsem smo dali pozornost. In pozornost je naša energija,« je zagnan Dhiraj. »Veste, velika razlika je, ali je izdelek narejen ročno, ljubeznijo, pozornostjo, ali pade s tekočega traku! Tako je na tej naši ekološki oazi. Rezultat je dosežen,« je prepričan Dhiraj. Na svojem posestvu je velikokrat pripravil delovne akcije, ki so se jih udeleževali njegovi prijatelji. »Pri razvoju posestva je sodelovalo zelo veliko rok. In vse, kar vidite tod okoli, so njihovi odtisi in energija.« Na posestvu Roschmannovih se človek počuti, no, mogoče je tako na kakšnem drugem planetu.

S sovaščani Dhiraj nikoli ni imel težav. Sprejeli so ga takšnega, kot je. Zato se jim ni zdelo nič nenavadnega tudi to, da se je poročil z Luz Soto Bravo, Indijanko iz Peruja, potomko Inkov. Ko se jima je pred štirimi leti rodil sin, so brez komentiranj sprejeli tudi to, da mu je dal ime Osho, po svojem najljubšem duhovnem mojstru. Tudi Luz se je takoj prilagodila načinu življenja v Kunovi.

Več v Jani št. 29, 17.7.2012