TMDB

Ko 47 let po izidu zgodbe sedim pred njo in me radovedno opazuje, v potezah Irene Kranjc zadovoljno prepoznam najstniško junakinjo. Filmska Jagoda Kopriva bo prihodnji mesec dopolnila 64 let. Življenje z njo ni bilo prav prijazno, jo je pa opolnomočilo z modrostjo, sočutjem, vztrajnostjo in zavedanjem, da je sama odgovorna za lastno srečo. Doktorica znanosti danes pomaga ljudem premagovati težave, pred kamero pa bi se z veseljem vrnila – in se nedavno tudi je, pred petimi leti je namreč igrala v mednarodnem filmu, ta je svetovno premiero doživel v New Yorku.

Ireno Kranjc je povabilo na klepet takoj pritegnilo, prav nič zadržkov ni imela razkriti, kam je Jagodo popeljala življenjska pot. Zdi se, da jo je javnost nazadnje videla kot najstniško igralko, a dandanes jo lahko sreča kdorkoli izmed vas, saj si je svoj poslovni prostor ustvarila v ljubljanskem nakupovalnem središču. A pojdimo po vrsti – od manj znanih zanimivosti iz zakulisja filma, preizkušenj do družine, ki jo je prerano izgubila. Življenje pač, na katero med pripovedovanjem ni lepila okraskov.

Vonj po jagodah … 

»Še vedno rada pogledam film Ko zorijo jagode in še vedno me ljudje opozorijo, kadar ga predvajajo na televiziji. Lepi spomini me vežejo na snemanje in preprosto se je bilo vživeti v filmsko Jagodo,« se toplo nasmehne. Morda ker je bil lik njeno popolno nasprotje?

· Film in TV

Po skoraj 40 letih se je zbrala igralska zasedba filma Poletje v školjki

»Seveda, poleg tega sem kakšno stvar lahko prilagodila. Če je bilo v scenariju zapisano kaj, kar mi ni šlo, me je režiser spodbudil, da sem naredila po svoje. To je zadovoljilo mojo ustvarjalnost, poleg tega pa je bil pogosto rezultat boljši, prizori bolj naravni in pristni. Mislim, da so Jagode še vedno lepa vloga in lep film. Res, prava poezija,« pove, zadovoljna tudi z odzivom Branke Jurca, po katere romanu so film posneli. Pisateljica jih je namreč obiskala na snemanju in bila navdušena nad živo podobo lika Jagode, ki ga je pričarala Irena.

Mateja J. Potočnik

Preplet filma in zasebnosti

Sta sez Metodom Pevcem, ki je igral Danija, še kdaj srečala? Zasebno, v poznejših letih, sta se, pokima, a si ne delita navdušenja do filma, saj je imel umetnik zaradi vloge zapeljivca v življenju nemalo ovir. »Zame je bila vloga Jagode ovira le v šoli. Nekatere scene v filmu niso najbolje sovpadale s takratno gimnazijsko srenjo – preveč je bilo svobodno, zato sem imela nekaj težav s pedagoškim kadrom,« zaupa.

Kaj pa med vrstniki? »Ne, niti ne. Seveda je bilo nekaj nevoščljivosti, kakšna pripomba se je našla, a če bi imela možnost, bi vse ponovila. Morda bi se še bolj potrudila, da bi bilo kaj boljše, a načeloma ne bi ničesar spreminjala.«

Sogovornica je hvaležna za srečo, ki jo je doletela na avdiciji. Ker je bila na njen rojstni dan in se je zaradi praznovanja s prijatelji skušala dogovoriti za ustreznejšo uro, jo je v množici kandidatk opazil danes pokojni režiser Rajko Rajfl ter ji razumevajoče omogočil hitrejšo predstavitev. Ireno so torej za glavno igralko izbrali prav na rojstni dan.

· Domači

Igralka Vesna Pernarčič razkrila svojo razvado

Do doktorskega naziva kot mama samohranilka

V mladih letih je sodelovala pri snemanju osmih filmov in serij, a osrednji del njene poti je bil posvečen izobraževanju. Po gimnaziji je obiskovala pedagoško fakulteto, zatem diplomirala iz novinarstva, magistrirala iz komunikologije, temu pa je sledil doktorat iz državnih in evropskih študij, katerega tema je bila obveščevalna služba in raziskovalno novinarstvo. Pot do naziva doktorice znanosti ni bila preprosta, saj je v vmesnem obdobju postala mama in se ločila, a ker je vztrajna, je zmogla, čeravno oprtana s številnimi preizkušnjami.

»Ko sem pri 25 letih rodila, sem bila poročena še eno leto. Potem sva se ločila, ker preprosto ni več šlo, najin odnos ni imel prihodnosti. In tako sem ostala sama z enoletnim otrokom. Izjemno pomoč in podporo sem imela pri svojih starših, jih pa vseeno nisem želela obremenjevati; tako sem za sina skrbela sama, on pa se je med odraščanjem naučil sodelovanja, pomoči, samostojnosti in potrpežljivosti.«

Moj sin, moj svet

Kaj nam lahko še pove o njem? »Moj sin Ivan ima danes že nekaj čez trideset let. Živi v Avstriji, ima partnerko. Dela v zdravilišču, a si utira pot na svoje. Iz srca mu želim vse najboljše.« Irena je zelo vesela, kadar jo obišče, pa tudi sama rada krene na obisk v Avstrijo. Da je pozoren, pove, kar ji veliko pomeni.

»Ivan je moški z glavo na pravem mestu. Ni mu težko prijeti za nobeno delo, vedno spoštuje ženske in je po srcu izjemno dober človek. Je prijazen do ljudi, in če le lahko, vedno priskoči na pomoč — naj bo fizično ali s prijazno besedo. Zelo je empatičen, kar me kot mamo neizmerno veseli. V njegovem otroštvu so moško vlogo prevzeli moj oče in preostali družinski člani,« povzame in še doda, da je nekdanji mož že pokojen. Umrl je pred nekaj leti.

Smrt družine

A to ni bila edina smrt, ki jima je s sinom prečkala pot. Irena se je morala soočiti z izgubo primarne družine, v obdobju desetih let so se namreč poslovili mama, oče in sestra. »Če ne bi imela alternative, s katero se zdaj ukvarjam, iskreno ne vem, ali bi preživela. To, da pomagam ljudem, je bilo zame vedno osnovno vodilo. Kolikor sem dala jaz njim, so tudi oni meni vrnili — in prav to me je potegnilo iz najtežjih trenutkov. Ni mi dovolilo, da bi padla v depresijo. Seveda pa je bilo težko. A v nekem trenutku sem si obljubila, da si tega ne bom več dovolila. Pa da tudi sicer ne bom več trpela, ker mi je/bo nekdo naredil nekaj slabega. In tega se držim.«

A kako ravnati, ko ti življenje spodnese tla pod nogami? »Takrat si je najprej treba dovoliti, da bolečina pride na plan, da zajokamo, zatulimo, zakričimo … Potem pa – čez čas – se je preprosto treba pogovoriti sam s sabo in si reči: dovolj! Še vedno boli, še vedno je hudo, a je treba sprejeti. Pogovarjati se je treba z bolečino, drugače ne gre,« je slikovita sogovornica, ki ne dovoli, da bi jo življenje potisnilo v situacije, v katerih bi pestovala neprijetne občutke. »Vedno sem poskušala najti pot ven. Navzgor, kjer je kisik,« pove.

Mateja J. Potočnik

Hiška ob gozdu

Ob vikendih se umakne v okolico prestolnice, v objemu narave si je namreč postavila hiško. Tam jo čaka zelen svet, obdan z gozdičem, obilo radosti pa ji daje kos zemlje, kjer lahko sadi rože in si pridela nekaj malega zelenjave. Le kaj človek še potrebuje? No, morje – se Ireni zaiskrijo oči. »Ob morju se najlepše počutim, tam se resnično odklopim. V tistem slanem zraku in soncu, ko ura ni moj gospodar in mi ni treba gledati na telefon, kateri dan ali datum je … Tedaj sem preprosto jaz. To so drobne stvari, ki me osrečujejo.«

· Deželak junak

Ganljive besede, ki jih je Anita Ogulin pred smrtjo namenila Deželaku

Poslanstvo našla v pomoči drugim

Irena ima za sabo bogato izobrazbo iz družboslovnih ved, a poslovno pot je zasnovala na področju rešitev za izboljšanje zdravja, pri čemer tesno prepleta znanost, alternativo in ugotovitve uradne medicine.

»Ukvarjam se z alternativnimi rešitvami za dobro počutje. Da se ljudje lažje spoprijemajo z vsakodnevnim stresom in telesnimi ali čustvenimi obremenitvami. Uporabljam aparature, ki pokažejo stanje organizma, na podlagi tega pa poiščem načine za podporo telesu – naj gre za zmanjšanje stresa, krepitev odpornosti, boljši pretok energije ali lajšanje težav. Največ se srečujem z izgorelostjo, stresom, bolečinami v sklepih ... Verjamem, da telo zmore ogromno, če mu dovolimo in pri tem malo pomagamo — pa naj bo z energijskimi terapijami, pravilno izbranimi dodatki ali podporo s Schumannovo frekvenčno terapijo,« povzame svoje delo. 

Se bo Jagoda vrnila? 

Irena je, kot kaže, našla smisel v delu, kjer lahko ljudem pomaga. Kaj pa je ostalo na seznamu svari, ki bi si jih še želela okusiti? »Hmmm, lahko bi posneli nadaljevanje filma Ko zorijo jagode. To bi bilo res krasno.« Kdo ve, morda pa bo te vrstice prebral tudi režiser, ki mu bo ta ideja vzbudila skomine?

O filmu Ko zorijo jagode

Ko zorijo jagode je slovenski mladinski film, posnet po istoimenskem romanu pisateljice Branke Jurca, ki pripoveduje zgodbo o odraščajoči najstnici Jagodi Koprivi. Ta v občutljivih letih odkriva prve ljubezenske občutke in se ukvarja z mladostniškimi vprašanji ter družinskimi odnosi. Njena simpatija Dani prebuja v njej zmedo, veselje in drobne skrbi, ki so značilne za prvo zaljubljenost. Film s toplino in nežnostjo prikaže svet mladih, njihove sanje, hrepenenja in iskanje lastne poti v svetu odraslih.

Jagoda ni Irenina edina vloga

Igralka Irena Kranjc je nanizala vrsto vlog v filmih, televizijskih nadaljevankah in kratkih filmih. Med vidnejšimi so Jagoda v filmu Ko zorijo jagode (1978), Kovačeva Milka v Dražgoški bitki (1980) in Marjetka v filmski priredbi Deseti brat (1981). Nastopila je tudi v televizijskih produkcijah, kot sta Gorenčev vrag (1982), tu je igrala Veroniko, in Svetozar Marković (1979), v tem pa je upodobila Ljudmilo. Pozneje je sodelovala še pri filmih in krajših projektih, kot so Učna leta izumitelja Polža (1982) in Ženski akt (1982). Po daljši igralski pavzi se je znova pojavila na mednarodni sceni v dokumentarno-igranem filmu Houston, imamo problem! režiserja Žige Virca, ki je premiero doživel leta 2016 na filmskem festivalu  Tribeca v New Yorku.