Njegovi sošolci so na vplivnih položajih in visoko po karierni lestvici bi kot uspešen študent lahko splezal tudi sam, vendar je Viljem Gogala namesto kariere, ki se mu je obetala, pred desetimi leti izbral življenje brez denarja in pešačenje po svetu.

Že kot študent je rad odkrival svet – imel je veliko prostega časa, saj je vse izpite opravil v prvem roku, učil se je z lahkoto – čeprav ga pravo v resnici ni zanimalo, finančno pa se je izjemno dobro znašel. Prejemal je štipendijo za nadarjene, a se je za dodaten finančni vir pri 18 letih lotil prodajanja knjig od vrat do vrat. Zaslužek je bil tako dober, da je v nekem obdobju zaslužil štirikrat več kot njegov oče s čisto solidno plačo. Poleg tega si je ambiciozni Kranjčan postavil cilj, da vsak teden zasluži več kot pretekli. »Bil sem ambiciozen in pohlepen! Moje življenje je bil usmerjeno zgolj v služenje denarja.«

Ko si je kupil vse, kar si je želel in potreboval, je začel denar obračati na borzi in hkrati odkril še en vir dohodka – novinarstvo. Da zna pisati, je ugotovil v Moskvi, kamor se je odpravil pisat diplomo. Ja, tudi iz diplome je mogoče narediti dobiček. »Svojo prihodnost sem videl na kakšnem slovenskem predstavništvu v Rusiji, in tako sem zastavil tudi diplomo. Čisto po kmečko sem si vse skupaj uredil – šel sem iskat sponzorje. Helios mi je plačal stanovanje v Moskvi, Krka, Merkur in še nekaj podjetij so mi dali veliko žepnine, in potem sem v Moskvi spisal diplomo na temo gospodarski odnosi med Slovenijo in Rusijo.«

Iz Moskve je nato začel pošiljati članke za Sobotno prilogo Dela, objavljal pa je tudi v nemškem tisku (Die Zeit, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Freitag, Welt am Sonntag). Med drugim se lahko pohvali z intervjujem z izumiteljem Rubikove kocke, s češkim premierjem in nobelovcem. Objavljal je tudi v švicarskih medijih in na Poljskem, tam je po diplomi magistriral iz sociologije.

Ženi se ni mogel odreči. Potem ko mu ni uspelo vpisati doktorskega študija v Berlinu, se je zaposlil pri Združenih narodih na misiji na Vzhodnem Timorju, odgovoren je bil za informacije. »Plača ni bila velikanska, kakšnih 3000 evrov, ampak na misiji tako in tako nič ne zapraviš. Po 10 mesecih sem pustil službo zaradi osebnih razlogov,« pripoveduje Viljem Gogala in pozneje izvemo, da se je to zgodilo zaradi ženske. Spoznala sta se na nekem koncertu v Romuniji in kasneje kot mož in žena skupaj živela v Švici, ona je tam študirala.

V Ženevi je najprej živel v hotelu, da se je lahko v miru posvetil pisanju knjige o mitu Kralja Matjaža, z njegovim likom se je srečeval po poteh po vzhodni Evropi. Nato je dobil ponudbo, da bi vodil treninge za vzhodnoevropske novinarje, in takrat se je začel spraševati, ali bi se sploh podal v to dobro plačano službo ali bi šel raje živet na cesto.  »Zaradi kariere sem žrtvoval ljudi, odnose z njimi, delal sem proti sebi, in to se je začelo kazati v depresijah, na pol bolezenskih znakih, ki jim ne vidiš konca. Bil sem osamljen in nezadovoljen. Rekel sem si, da bom našel rešitev iz tega.« Pravi, da mu je notranji glas pokazal precej radikalno pot. In za odločitev je uporabil skorajda filmsko taktiko. »Rekel sem si: za jutri zjutraj si ne bom navil budilke. Če se bom zbudil pravočasno, bom šel v službo in živel tako kot doslej; če pa ne, bom preprosto odšel živet pod most. Tistega jutra se nisem prebudil pravočasno, zato sem šel v banko, dvignil ves svoj denar in začel hoditi po mestu ter ga deliti. To ni bilo lahko, saj sem hodil po enem najbogatejših mest na svetu. K sreči sem naletel na tujce, begunca iz Etiopije, brezdomce in plačeval pregrešno drage hotele uličnim muzikantom, nekaj sem ga razdelil še po puščicah nekaterih cerkva, nekaj pa namenil ženinemu kolegu, ki je odpiral čajnice v Bukarešti  (zrasle so tri in še danes stojijo in uspešno poslujejo). Kaj hitro sem bil reven kot cerkvena miš.«

Zavrgel je vse knjige, ki jih je imel v svoji bogati knjižnici, diplome, arhiv člankov, ob tem so njegovi bližnji in prijatelji mislili, da se mu je zmešalo. Zato se je moral odreči tudi njim.
Ni pa se mogel odreči ženi. »Zaljubljen sem bil in čutil sem potrebo, da se vsega znebim, odnos z njo pa ohranim. Ker sem začel živeti tako radikalno in živel od tega, kar je padlo z neba, sem se preselil k njej in nekaj časa je bila do mene izredno razumevajoča. Po poltretjem letu pa z mano ni več zdržala, čeprav menim, da je prav ona človek, ki me še vedno najbolj razume.«
Medtem se jima je rodil sin. »Bil sem parazit. To je pomenilo, da sem doma likal in pazil otroka.« Protestiram, češ da je bil koristen parazit. »No ja, morda res. Se mi pa zdi, da sva s sinom zelo povezana, še iz tistih časov, ko sva bila veliko skupaj.« No, resnici na ljubo moramo povedati, da ni bil popolnoma predan oče, saj je šel za pol leta v Jeruzalem, ker  mu je to narekoval notranji glas. Tja se je odpravil peš. »Ko sem hodil, sem v svoji samoti preverjal, ali je to prava stvar. Hudo je bilo, saj imam sina najraje od vseh ljudi.  Vse do zadnjega sem mislil, da je to samo preizkušnja.«
Pozneje sta se z ženo razšla, vendar sta še vedno v dobrih odnosih, konec julija gre sina obiskat – verjetno peš. Čez Alpe se je v Švico enkrat že podal in je potreboval štiri mesece.

Več v Jani št. 29, 17.7.2012