Zdaj je Manca Notar že ena od treh najboljših tekmovalk v supu. SUP ali Stand Up Paddling je najbolj vroč in najhitreje rastoči šport, mi pa že imamo tekmovalko, ki jo sponzorira Robby Naish, legenda deskanja in izdelovalec najkakovostnejših desk.

Manca Notar, šestnajstletnica, ki je pravkar končala prvi letnik škofjeloške gimnazije, se s starši pripelje v Ljubljano na enega prvih intervjujev. Na avtu je dolga in široka deska, njen osnovni rekvizit, s katerim v supanju dosega izjemne rezultate na evropski ravni.

Supanje? Kaj je to? Najpreprosteje lahko to pojasnimo, če rečemo, da so končno iznašli način za »hojo« po vodi in uresničitev pradavnih človekovih sanj. Šalo na stran, a če od daleč opazuješ supovce, se človeku res zazdi, da hodijo po vodi. SUP je pravzaprav deska, na kateri stojimo in jo poganjamo z veslom. Supanje kot rekreacija je, tako trdijo, zabavno, hitro se ga je mogoče naučiti, zdravo, supaš lahko kjerkoli, povezan si z naravo, lahko supaš sam ali z družbo, meditiraš ali se zabavaš, šport je primeren tudi za vso družino. Na desko lahko s seboj vzamete celo svojega pasjega prijatelja. Da gre za šport, ki te hitro zasvoji, dokazujejo mnogi navdušeni Slovenci. SUP je v minulih dveh letih osvojil mnoge bolj ali manj športno usmerjene ljudi na sončni strani Alp. Toda  samo ena med njimi je tekmovalka na vrhunski ravni, Manca Notar, ki jo od nedavnega sponzorira znameniti Robby Naish, legenda deskanja in izdelovalec najkakovostnejših desk.

Mančina starša, Mateja in Marko Notar, spontano, a uigrano snameta desko z avta, jo odneseta do Ljubljanice in sledita svoji hčerki, katere ženskost in (navidezna) krhkost ne dajeta slutiti, da je to dekletce sposobno odveslati daleč pred druge močne in odrasle supovce, kakor se je pred kratkim zgodilo na bernardinski Piranji, prvem domačem tekmovanju v supanju, na njem so mnogi moški soborci sopihali za Manco. Prvo žensko, ki ji je sledila, pa je prehitela za sedem mest.  

Supanje koristi telesu in duhu. Manca ob svojih športno usmerjenih starših niti ne pozna drugačnega življenja od tega, da je čim več v naravi, na smučiščih, ob rekah, jezerih, v hribih ... Nikoli si nista želela, da bi tekmovala v katerem od športov, njun cilj je bil hčerko naučiti raznih športov toliko, da uživa in da je pri tem varna. Ker sta bila Mateja in Marko navdušena surfarja, je družina veliko časa preživela na morju, in ni moglo biti drugače, kot da je Manca že s šestimi leti začela surfati sama. Uživala je in napredovala, in komaj dočakala, da je njeno telo dobilo nekaj več mase in da se je leta 2010 končno lotila tudi kajtanja. Aktivna deklica pa se je kadar ni pihalo, dolgočasila, in ko je videla, da njihov prijatelj supa, medtem ko oni v brezvetrju sedijo na plaži,  jo je to začelo zanimati.

»Začeli smo hoditi na Bled, v Bohinj, križariti po slovenskem Primorju. Ugotovili smo, da supanje ne koristi samo telesu, saj zaposli čisto vsako njegovo mišico, temveč tudi duhu. Občutek umirjenosti na vodi, zadovoljstvo v sozvočju z naravo in odkrivanje dodatnih razsežnosti, ki jih v/na drugih plovilih na vodi ne doživiš. Gre za rekreacijo z razgledom. S supa se namreč vidi skozi vodo in občuduješ lahko podvodni svet ali opazuješ obalo,« pravi Mateja, medtem ko se pogovarjamo na obrežju Ljubljanice. Medtem Manca »hodi« po vodi, spremljajo jo pogledi mnogih radovednežev, ki so prišli na obalo svoje rečice tistega vročega mestnega predvečera.

Odlike Mančinega značaja. Manca je vesela, vendar nekoliko zadržana najstnica in lepo vzgojeno dekle. Opažamo, da je hkrati otrok, v katerem dozoreva izjemen športni duh, in človek, v katerem klijejo jasne želje. Manca namreč že zdaj ve, da bo študirala medicino, in s tem ciljem si je ta Zoisova štipendistka letos prizadevala še izboljšati povprečje svojih ocen. Zelo pridna je. Ker je tekmovala po vsej Evropi prav v zadnjih mesecih pouka, je vsak prosti trenutek izkoristila za učenje. »Deseturna vožnja v Francijo, kjer je nedavno imela tekmovanje, je bila za naju z ženo toliko napornejša, ker sva morala poslušati vse mogoče zapletene matematične naloge, s katerimi se je Manca med vožnjo ukvarjala na zadnjem sedežu avtomobila. In nedeljska vožnja nazaj je bila podobna, v ponedeljek pa je ta trud v šoli obrodil sadove,« pravi Marko.

»Težko bi rekla, da gre za ambicioznost, prej za odliko Mančinega značaja – navadno doseže vse, kar si zamisli. Njena želja, da bi študirala medicino in bila zdravnica na Havajih, kjer so najboljše razmere za vse oblike surfanja, je tako jasna in tolikšna, da naju že zdaj po malem žalosti. Manca bo nedvomno odšla. A midva bova šla z njo,« pravi Mateja v smehu, medtem ko se Manca samo smehlja.

Več v Jani št. 29, 17.7.2012