Na svidenje, dr. Hans Rosling, legendarni optimist, ki nam je razodel, da so o dobrih novicah celo nobelovci slabše informirani od šimpanzov. Pa prav zdaj smo ga izgubili – prav zdaj, ko so po vsem svetu eksplodirale lažne novice in alternativna dejstva, je zapisala angleška novinarka.

Če bi se znašli na enem od njegovih slovitih predavanj, bi vas prej ali slej igrivo pobaral, denimo: koliko otrok ima povprečna Zemljanka? Ali pa morda, kolikšna je pričakovana življenjska doba povprečnega Zemljana? Na voljo bi vam dal tri odgovore. In potem ko bi vsi slušatelji pritisnili na ustrezno tipko, bi se na platnu na odru hitro prikazali rezultati. V veliki veliki večini dvoran bi mnogo manj kot polovica poslušalcev izbrala pravi odgovor. V večini primerov bi pravi odgovor izbrala manj kot tretjina vseh prisotnih, pogosto denimo samo šest odstotkov. »Če bi isto vprašanje postavil skupini šimpanzov, « bi se ob tem nasmehnil ugledni govornik iz Skandinavije, »bi opice v odgovor pritisnile vsaka na svojo naključno tipko. Kar pomeni, da bi jih statistično gledano tretjina izbrala pravi odgovor. Iz tega lahko jasno sklepamo, da so šimpanzi obveščeni bolje od vas. Po mojem je to zato, ker ne gledajo poročil.«

Požiralec mečev. Dr. Hans Rosling iz švedske Uppsale je svoje življenje posvetil, kot se je rad izrazil sam, »oboroževanju vplivnih ljudi s podatki«. Najprestižnejše svetovne strokovne in laične revije so ga opisale kot »informacijskega guruja, »moža, v katerega rokah statistika zapoje«, in »jedijskega mojstra podatkovne vizualizacije«. Bil je eden vodilnih strokovnjakov na področju raziskovanja svetovne neenakosti in globalnih demografskih premikov. Redno so ga uvrščali na prestižne sezname vodilnih globalnih briht, trdnejši zvezdniški status pa si je zacementiral s serijo navdušeno sprejetih spletnih predavanj v okviru konference TED.

Prav na spletu se je do konca razcvetel kot barvit in včasih celo malo cirkusantski govorec … torej predvsem kot nekdo, ki zna sila zapletene ideje zelo nazorno predstaviti s pomočjo treh lego kock. Za povrh je bil še vešč požiralec mečev, česar so bili kot nenadejanega bonusa deležni številni udeleženci njegovih predavanj. A njegovo cirkusantstvo je bilo vedno vpreženo v službo promocije preslišanih dejstev, in to največkrat takih izrazito optimističnih. Takih, ki naj bi s splošno medijsko depresijo pitanim slušateljem planet Zemljo po prelomu tisočletja predstavila v precej manj depresivni luči kot običajno.

Tako kot avtor teh vrstic najbrž tudi vi niste vedeli, da se je statistična rast števila otrok na planetarni ravni že skoraj povsem ustavila? In da smo globalno pričakovano življenjsko dobo v zadnjih petdesetih letih podaljšali kar za deset let? Številni si gotovo tudi ne bi upali ugibati, da se Zemljanke danes v povprečju šolajo skoraj enako dolgo kot Zemljani ali da ima že 85 odstotkov vseh ljudi doma elektriko. Ali da se je svetovna ekstremna revščina v zadnjih dvajsetih letih prepolovila. (Točneje: če se je leta 1990 skozi življenje z manj kot 1,90 dolarja na dan prebijalo kar 35 odstotkov vseh ljudi na svetu, je danes takih »samo« še deset odstotkov). Še več: bi znali uganiti, da bo po uradnih projekcijah OZN leta 2035 kar 73 odstotkov vseh »premožnih potrošnikov« živelo zunaj ZDA in Evrope?

»Dosti bolj tvegano je bežati.« Da je bil izjemno dober človek s pristno željo pomagati sočloveku, je dr. Hans dokazal že zelo zgodaj. Kritiki ga nikakor ne bi mogli obtožiti, da ni izkusil bede tretjega sveta. Namesto za dobičkonosno kariero v industriji se je kot mlad mož na vrhuncu moči odločil za zdravniško službovanje v severnem Mozambiku. Tam so bile razmere tako obupne, da je bil daljše obdobje kot edini zdravnik odgovoren za zdravje kar tristo tisoč ljudi. Pomanjkanje zdravstvene oskrbe, proti kateremu je naš Klinični center še vedno videti kot mitološki Xanadu, je v njem vzbudilo tako pravičniško jezo kot odločenost za spremembe. Do smrti ni pozabil, kako je moral nemočno opazovati otroke umirati v hudih mukah zaradi bolezni, ki bi jih lahko z modernim znanjem dokaj mimogrede preprečili.

Tudi zato je po vrnitvi v domovino pomagal ustanoviti švedsko vejo Zdravnikov brez meja. Revija Nature je v nedavnem portretu popisala posebno zgovorno prigodo iz leta 1989. Takrat se je v divjem Kongu bojeval proti posebej zahrbtni bolezni konzo. Ko se je ob neki priložnosti nanj zgrnila od strahu in bolečine obnorela množica z visoko nad glavo dvignjenimi mačetami, je zbral dovolj poguma, da jo je mirno in dostojanstveno nagovoril. Ker so začutili, da je pristno na njihovi strani, jih je znal zelo hitro pomiriti in kmalu pridobiti kot zaveznike. »V takem stanju se je dejansko dosti bolj tvegano pognati v beg,« je svojo odločitev trezno razčlenil leta pozneje.

Še leta 2014, ko je že dolgo veljal za veliko spletno znanstveno supernovo, je ob silovitem izbruhu ebole odletel naravnost v Liberijo in na prvi bojni črti soustvarjal globalno odzivno strategijo. Kot vemo, je bila ebola na koncu herojsko zadušena, liberijska vlada pa je Hansu Roslingu podelila prestižni naziv plemenskega poglavarja.

Kot bi bili imuni proti pozitivnemu … Kadar ni ravno reševal civilizacije pred novodobnimi kugami, je širil nekaj, čemur je sam najraje rekel »na dejstvih sloneči optimizem«. S sinom Olo sta ustvarila programsko orodje Trendalyzer za učinkovito vizualno podajanje dolgočasnih podatkov. Revija Time ga je leta 2012 uvrstila na svoj letni seznam sto najvplivnejših ljudi na svetu. V obrazložitvi je napisala, da so »njegove imenitne predstavitve suhih številk milijone ljudi opogumile, da so sebe in svet uzrli v novi luči«.

Vsej svoji meteorski popularnosti navkljub pa je v zadnjih letih čedalje bolj čutil, da mu pri ozaveščanju širših množic ni ravno uspelo. Vedno bolj ga je pestil vtis, da so človeška bitja kar nekako imuna proti vsej pozitivni statistiki. Leta 2013 je tako Guardianu potarnal, da se mu kljub vsem naporom ne zdi, da bi posebno učinkoval na svetovno raven znanja.

Izrazil je tudi zelo konkretno zmedenost ob tem, za kako trdovratne so se izkazali predsodki in ignoranca. »Najbolj me je presenetilo, kako slaven sem postal …« je odkimal, »in kako neznaten vpliv na splošno raven znanja sem imel kljub vsej tej silni slavi. Nedavno smo denimo še enkrat preverili osnovno znanje prebivalcev Švedske. Ob tem smo žal ugotovili, da jih večina še vedno misli, da ima povprečna ženska v Bangladešu pet otrok.«

Še huje: 68 odstotkov vprašancev na Švedskem je ob tem zadnjem preverjanju še vedno mislilo, da je le 20 odstotkov vseh otrok na svetu cepljenih proti ošpicam! V resnici je ta številka 80 odstotkov. In še huje: ko je to isto vprašanje postavil občinstvu uglednih evropskih novinarjev, jih je med tremi mogočimi pravi odgovor izbralo samo šest odstotkov. Še več, leta 2014 je Hans Rosling v nemškem Lindauu malce izprašal občinstvo vodilnih svetovnih znanstvenikov. Med njimi so sedeli številni nobelovci. Na skrajno preprosto vprašanje, kolikšna je pričakovana povprečna življenjska doba vseh Zemljanov, je samo četrtina izbrala pravega, torej 70 let. Statistično gledano so se tudi vodilni svetovni veleumi izkazali za slabše obveščene od prej omenjenih šimpanzov.

Pa ravno zdaj! Prejšnji teden se je Gospod Dobre novice po letu bitke z boleznijo dokončno preselil v tisto naslednjo dimenzijo, kjer imajo, upajmo, več občutka za njegov z dejstvi podprti optimizem.

Njegova učenja bodo vsem, ki jih zanimajo, ostala na voljo na spletu. V najbolj zanimivi obliki so najbrž strnjena v TED-ovih predavanjih, kot sta Kako ne biti neveden o svetu in Najboljše statistike, kar jih boste kdaj slišali. Billova žena Melinda Gates se ga spomni kot »svojega osebnega junaka, nadarjenega učitelja in dobrosrčnega optimista«. Njegovi soborci na čelu s klenim in lucidnim Olo pa so obljubili, da kljub nenadomestljivi izgubi ne bodo prav nič popustili v boju za opismenjevanje splošne javnosti.

Ob smrti uglednega zdravnika in profesorja je neka angleška novinarka zapisala: »Pa prav zdaj smo ga izgubili – pravo zdaj, ko so po vsem svetu eksplodirale lažne novice in alternativna dejstva!« V časih vse bolj srdite propagandne vojne vseh proti vsem je dr. Hans Rosling poosebljal diametralno nasprotni princip, namreč da so za smiselno javno razpravo najprej potrebni jasni podatki in predvsem odprt um. Zato končajmo z najpomembnejšim sporočilom, ki ga je ta veliki komunikator vedno znova pošiljal v javnost: »S prihodnostjo se lahko kakovostno spopademo samo, če razumemo sedanjost!«