Šimen Zupančič

Smo del z mladostjo obsedene družbe, v kateri je pisati o starejši ženski, ki si aktivno išče ljubimca in opazuje moške tako, kot smo navajeni, da oni opazujejo nas, domala predrzno. In glas Erice Johnson Debeljak je v njeni novi knjigi Samo seks pogumen, jasen, silovit. Da ne bo pomote, gre za roman, ampak navdihnili so ga življenje, resnične osebe in presneto resničen patriarhat, ki je v ženske vsadil prepričanje, da je naš osnovni kapital lepota.

Zakaj ta knjiga in zakaj zdaj?

Vedno pišem o tem, kar me zanima. In tema o starejših ženskah in seksu me, delno tudi zato, ker sem bila poročena in sem pri 54 iznenada ovdovela. Tega nisem predvidevala, na to, da bom samska, niti pomislila nisem, in kar naenkrat sem se morala soočiti s to situacijo ne kot petindvajsetletnica, temveč kot starejša ženska v družbi, ki je obsedena z mladostjo in lepoto. Vse ženske po 40. čutimo, da nismo več toliko v središču pozornosti, ampak če si poročena, si v nekakšnem poročnem kokonu in te to ne zadeva tako neposredno.

In tudi zato, ker je bila moja zadnja knjiga (Devica, kraljica, vdova, prasica) v glavnem huda tragedija in zelo žalostna, sem si želela napisati nekaj komičnega, pa v nekem smislu tudi malce norega. Konec koncev, kaj pa ima večji komični potencial, če ne nepričakovani literarni subjekt v obliki pohotne stare ženske, ki potuje skozi svet in je zaradi tega ni sram; včasih je mogoče jezna, ampak nikoli sramežljiva.

Šimen Zupančič

Pišete o ženskah na napačni strani 60 in njihovem spolnem poželenju. Kako ste se pripravljali za pisanje tega romana?

Najprej sem brala veliko erotične literature, ki so jo napisale ženske. Na primer Strah pred letenjem, Erice Jong, Petdeset odtenkov sive, Adele Leile Slimani, roman, ki govori o odvisnosti od seksa. Presenetilo me je, da je bil v mnogih knjigah, ki sem jih prebrala, glavna tema ženski mazohizem. Očitno so omenjene pisateljice na neki način ponotranjile negativne vrednote in predsodke patriarhalne družbe. Strah pred letenjem pa je, nasprotno, knjiga, polna veselja, humorja in zabave, in ta ton sem želela posnemati v svoji knjigi. Pišem v prvi osebi, junakinja je podobna meni, ki sem prav tako na napačni strani 60, samska; ima enega otroka, jaz imam tri, ona je dvakratna ločenka, jaz sem vdova; prav tako je tujka v mali državi. Gre za roman, ki se je navdihoval v mojem življenju in zgodbah, ki so mi jih pripovedovali drugi, pa pri tistih, o katerih sem brala v novicah, in, jasno, nekatere so povsem izmišljene.

Ste se prijavili na Tinder, aplikacijo za zmenkarije?

Ja, preizkusila sem tudi Tinder – strogo za raziskovalne namene, seveda. (smeh) Slovenija je sicer malce premajhna za tinderske zmenkarije in predstavljam si, da je ta aplikacija najbrž primernejša za mlajšo generacijo, saj imajo načeloma več energije in so v splošnem spretnejši z novimi tehnologijami.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 23, 10. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana