revija Jana

Sedim na papirnati podlagi, ki ob vsakem premiku zašumi kot jesensko listje. Pred menoj sedi on, moj zdravnik, s tistim rahlo utrujenim izrazom, ki ga dobijo ljudje, ki poslušajo preveč mojih vprašanj. Danes je na meniju statistika. Ja, tista zlovešča številka, ki naj bi mi povedala, koliko možnosti imam za preživetje. Zdravnik dvigne obrv in me začudeno pogleda, ko postavim vprašanje o statistiki preživetja. Zdaj že vem, da teh vprašanj ne mara, s statistiko sem mu najedala tudi v času, ko sem prejemala kemoterapijo: »Kakšna je statistika nas, ki prejemamo to zdravilo? Koliko pacientov je preživelo raka? Koliko bolnikom se bolezen ni pozdravila navkljub kemoterapiji? Ali obstaja zagotovilo, da se bolezen po vsem tem ne vrne? Odstotki me zanimajo!!« Že takrat nisva mogla matematično izračunati pozitivne verjetnosti, kar me je pahnilo v rahel obup. Dolgo sem se izogibala raznim statistikam in študijam, a zdaj se ne morem več. »Torej,« začnem, glas mi trepeta kot list v vetru (ali pa je to samo živčnost), »kaj pravite na tiste študije, ki kažejo, da …« Zdravnik vzdihne, ampak to je tisti prijazen, potrpežljiv vzdih. »Vem, kaj boste rekli. Statistika je za populacijo, ne za posameznika. Ampak jaz sem del populacije!« vztrajam, kot bi branila zadnjo trdnjavo. »Želim vedeti številke! Dajte mi odstotke! Povejte mi, ali sem bolj v 'preživelih' ali kategoriji 'žal mi je'!«                                                                                                                                  

On se rahlo nasmehne, tisti njegov nasmeh »vem, da ste prestrašeni, ampak poskusimo biti racionalni«. »Razumem vašo potrebo po informacijah. Ampak vsak primer je drugačen. Vaše zdravljenje poteka dobro, odzivate se ...« »Ampak kaj pa tisti desetletni podatki? Kaj pa recidiv po petih letih? Ste prebrali tisto metaanalizo iz leta …« Vidim, kako se mu v očeh pojavi tisti izraz »aha, spet ona z Googlom«. Ampak je profesionalec. Odgovarja, pojasnjuje, me poskuša usmeriti stran od hladnih številk k mojemu konkretnemu stanju. »Torej,« začnem z glasom, ki poskuša biti samozavesten, a rahlo trepeta, »kaj pravite na to, da se kar 60 odstotkom bolnic z rakom na dojki bolezen vrne?« To izrečem, kot bi izrekala lastno sodbo.                                                                        
Zdravnik, kot vedno, ohrani mirno kri. »Kje ste to prebrali?« vpraša z blagim zanimanjem. »Povsod!« odvrnem. No, morda ne povsod, ampak dovolj pogosto, da mi je zlezlo pod kožo. »Šestdeset odstotkov! To je več kot polovica! Torej je verjetnost, da se mi rak vrne, zelo visoka!« Globoko vdihne. »Poglejte, ta številka, če jo sploh vzamemo za točno, je zelo splošna. Ne upošteva številnih ključnih dejavnikov.« »Kot na primer?« izzovem. »Kot na primer stadij bolezni ob diagnozi. Pri zgodnjih stadijih je tveganje za ponovitev bistveno nižje kot pri napredovalih. Prav tako je pomembna vrsta raka. Nekateri so bolj agresivni od drugih. Potem je tu še učinkovitost zdravljenja, ki ste ga prejeli. Sodobne terapije močno zmanjšujejo možnost ponovitve.« »Ampak 60 odstotkov je še vedno 60 odstotkov!« vztrajam. »Ja, ampak vi niste 'povprečna' bolnica iz te statistike,« mi pojasni. »Imate svojo specifično diagnozo, prejeli ste določeno vrsto zdravljenja in se nanj dobro odzivate. Vaše tveganje za ponovitev je odvisno od kombinacije vseh teh dejavnikov, ne le od ene splošne številke.« »Torej pravite, da tistih 60 odstotkov zame ni nujno relevantnih?« »Pravim, da je pomembno gledati širšo sliko in se osredotočiti na vaš individualni primer. Statistika nam lahko da grobo predstavo, vendar ne napove vaše osebne prihodnosti.«                                                            

In v tistem trenutku se zavem, da se lovim za tisto eno veliko, strašljivo številko, ker se bojim neznanega. A morda je res, da je moja pot edinstvena in da se ne morem skriti za splošno statistiko. In v tem pingpongu statističnih podatkov in medicinske presoje se zavem, kako zelo si želim nadzora. Številke se zdijo kot trdna tla v negotovem svetu bolezni. Če poznam odstotke, morda razumem svoje možnosti. Če jih razumem, morda nisem več tako zelo prestrašena. Ampak morda pa ima zdravnik prav. Morda sem več kot le številka v neki študiji. Morda je moje telo svoja lastna statistika, ki se piše vsak dan posebej.                                                                                                     
Ko zapustim ambulanto in grem proti domu, imam občutek, da sem spoznala nekaj novega – včasih je naša največja moč v sprejemanju negotovosti, v tem, da se ne prepuščamo strahu, ampak ga prehodimo, prebrodimo, pretvorimo v nekaj, kar nas oskrbi z novo energijo. Vem, da bom še vedno včasih obstala v tej tišini, v tej nevednosti, a tudi vem, da je treba takšne trenutke ceniti. So sporočilo, kako zelo smo vsi povezani – v strahu, v upanju, v ljubezni.                                             

Na semaforju mi v oko pade reklamni plakat za pralni prašek. Morda je pa za mehčalec, ni pomembno. Na njem malo belo jagnje pleše po postelji, spomni me na Asko.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 23, 10. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana