osebni arhiv

Sredi novembra je slovenska vlada – po Twitterju, kot vsaka resna vlada – sporočila, da je potrdila predlog sprememb zakona o občinskem redarstvu. Zakon (ZORed za prijatelje) mora (verjetno prav ta teden) potrditi še parlament. Star je okroglo desetletje in je menda potreboval spremembe. Tele vas bodo zanimale – no, bi vas morale zanimati: spreminjajo se pogoji za uporabo telesne sile in plinskega razpršilca. Ampak nobene panike, če vas redar poškoduje, vam je dolžan »v najkrajšem možnem času« zagotoviti medicinsko pomoč. Če vas ubije, je o tem dolžan obvestiti župana. Nato bo komisija presodila, ali so vas prebutali, poškropili ali ubili z razlogom.

Oh, potem je pa v redu.

Ne marate redarjev? Večina ljudi jih ne. Tako gnevnih zmerljivk, kot smo jih našli v zvezi z redarji, še za novinarje ne uporabljajo. Kar torej kaže, da je zares hudo. Sodeč po komentarjih na spletu morajo biti redarji eden najbolj osovraženih poklicev, ljubljanski pa še prav posebno. Kar se zdi krivično, ljubljanski redarji so namreč še posebej … recimo temu učinkoviti: po izdanih globah prestolnica nekajkrat prekaša vse druge slovenske občine, pa ne le zato, ker ima največ prebivalcev – ljubljanski redar z izdanimi globami mestu povprečno prinese 75.000 evrov na leto. Mariborski redarijo za več kot polovico manj donosno, le 34.000 evrov povprečno prinesejo občinski blagajni, novogoriški so pa sploh tako rekoč nekoristni, saj zberejo komaj ubogih 13.000 evrov. Na redarja. Na leto. Mogoče bi morali v šolo k ljubljanskim? Če bi si Ljubljančani vse globe pravično porazdelili, bi vsak moral plačati več kot 12 evrov, medtem ko celjsko redarstvo, drugo najučinkovitejše v deželi, prebivalstvu izpuli komaj dobrih pet evrov na človeka.

Kaj imajo od svoje učinkovitosti redarji? Presenetljivo malo: plača začetnika je približno 600 evrov neto za sedemizmensko delo. Seveda pa jih lahko greje topla misel, da so na primer obvarovali javnost pred podivjanim prekrškarjem, ki je brezvestno parkiral ob cesti brez sredinske črte! Očitno je to tako močan magnet, da v redarstvu ves čas dobivajo prošnje za zaposlitev, približno četrtino od žensk. Zadnji razpis za nove redarje so imeli februarja letos, oktobra pa so v ljubljanskem mestnem redarstvu našteli 48 zaposlenih.

Težka je redarska. A lepa!

So Mariborčani vljudnejši? Čeprav imajo ljubljanski redarji uniforme barve zrelih češenj, pa z njimi ne gre, kot pravi tisti sadni rek, »češenj zobati«. Oh, še malo ne: prepiri z redarji so draga zadeva, več kot 400 evrov vam lahko zaračunajo, če jih ozmerjate, spljuvate, jim pokažete sredinec ali jih bog ne daj celo treščite. Lani so Ljubljančanom, ki so izrazili nezadovoljstvo s tem, kako so jih oredarili, izrekli 83 takih glob (in po enkrat uporabili plinski razpršilec in sredstva za vezanje in vklepanje). Za primerjavo, mariborski redarji v desetih letih niso niti enkrat uporabili sile. Kar se da razložiti takole – možnost a: so Mariborčani vljudnejši? In možnost b: ali ljubljanskim redarjem prej prekipi?

A redarji vas lahko tudi treščijo nazaj. Po novem lahko silo uporabijo, kadar si to zaslužite. Kdo to presoja? Oni. Tule je nekaj stvari, ki so z zakonom dovoljene redarjem: lahko vas legitimirajo, preiščejo, vam zasežejo predmete, vas zadržijo do prihoda policije in uporabijo fizično silo, sredstva za vklepanje in vezanje in plinski razpršilec. Če ne ubogate njihovih ukazov, smejo uporabiti silo.

Velika pooblastila za človeka s štirimesečnim tečajem. 

Ste kdaj slišali otroka reči: ko bom velik, bom redar? Ne, redarstvo nikakor ne spada med sanjske poklice. Kdo torej postane redar? Tisti, ki ni sposoben početi nič drugega, bo siknil ljudski glas, ampak mi smo šli pogledat, kdo lahko postane redar. Potrebujete srednjo šolo, slovensko državljanstvo, znanje uradnega jezika, torej slovenščine, pa biti morate pretežno nekaznovani, kar pomeni, da ne smete biti pravnomočno obsojeni na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev (manjše barabije so vam pa očitno pripravljeni spregledati?). Ko opravite nekajtedenski tečaj, bum!, ste že redar. S plinskim razpršilcem in lisicami v žepu.

Samo medklic: ali zakon predpisuje psihološko testiranje kandidatov? Ne.

Župan, človek za vse letne čase: uporaba sile sicer v zakonu, ki so ga enkrat vmes že popravljali, stanuje že od prej, novelo pa smo menda potrebovali zato, ker so se medtem spremenili nekateri drugi zakoni, s katerimi je bilo treba zakon uskladiti, spremembe pa bodo omogočile, so rekli na ministrstvu za javno upravo, »učinkovitejše izvajanje predpisa«. In ne, ne bojte se, da drsimo v policijsko državo, saj je sam minister Koprivnikar odločno zatrdil, da sprememba zakona »nikakor ne pomeni, da postajamo policijska država«. Rekel je tudi, da je bilo do zdaj le malo primerov, ko so redarji uporabili sredstva pridržanja. Če smo torej prav razumeli, velike potrebe po uporabi redarske sile ni, vendar pa so pooblastila za njeno uporabo po novem širša. Zakaj že?

In se je tako ta neljubljeni poklic v samo desetih letih povzpel od pisanja listkov za napačno parkiranje preko izvajanja varnostnih pregledov, preprečevanja nedovoljenega kampiranja, beračenja in risanja grafitov do tega, da tako rekoč vlada mestu. Ali občini – z občinskim odlokom redarjem lahko namreč podelijo več pooblastil, kot jih ima policija. Tako so torej nad redarji zares samo še župani in modro nebo. Zunanjega nadzora ni. Po novem zakonu so sicer v primeru uporabe sile dolžni primer predstaviti pred komisijo. Imenuje jo župan. Sejo komisije skliče župan. V njej sedi župan. Zunanjega nadzora ni, smo že omenili?

In če vam kaj ni všeč, se še vedno lahko pritožite županu.