Mateja Jordović Potočnik

Novinarka, avtorica treh knjig, profesorica italijanskega in slovenskega jezika z magisterijem iz sociologije kulture, specialistka za italijansko mafijo, papeže in Berlusconija, se je pred kratkim poslovila od večnega mesta. Kot dopisnico nacionalne radiotelevizije iz Italije in Vatikana smo jo spremljali devet let. Je izredno zgovorna in simpatična, po temperamentu je kot Novogoričanka bliže Italijanom kakor Slovencem, zato je imela v Rimu manj težav s prilagajanjem kot ob prihodu na študij v Ljubljani.

Se je v devetih letih Slovenija kaj spremenila?

Slovenija se je zelo spremenila in verjetno bom z naslednjo izjavo razočarala mnogo Slovencev, med njimi tudi svoje prijatelje: spremenila se je na bolje. Z mojega zornega kota je pri nas veliko lepše živeti kot pred devetimi leti. Seveda bodo ob tej izjavi vsi onemeli, češ, ali ni tukaj mračno, tragično in žalostno in vse je narobe, vendar prihajam iz Italije, kjer so razmere dramatične. Mi smo v krizo padli po 25 letih, kar ni niti ena generacija, medtem ko so Italijani po 60 letih blaginje okusili slabšo raven življenja, nižji standard – in zato njih veliko bolj boli kot nas in se to tudi čuti. Predvsem v Rimu je dejansko nezadovoljstvo ljudi čutiti na vsakem koraku. Ljudje so zoprni, tudi jezni, ta pregovorni mediteranski svobodni duh, poln šaljivih pristopov in lahnih pogledov na življenje, boš zdaj težko začutil, ker je vsakdanje življenje prepolno dram. V mestu, kjer ne deluje čisto nič, od javnega prevoza do drugih služb, si vsak dan na bojnem polju. Ko moraš v zjutraj v službo, otrok pa v šolo, po deževni noči zaradi poplavljenih cest in podzemne ne moreš nikamor. Prav tako ni malo juter, ko ti ob prepolnih zabojih za smeti postane slabo, saj smetarji ravno stavkajo ali pa preprosto niso prišli, ker služba za odvoz smeti ne deluje. Zdaj sicer malo dramatiziram, ampak živeti v takem mestu ali pa v Ljubljani, kaj šele v kakšnem manjšem slovenskem mestu, je velika razlika.

Ko sem ob vrnitvi pospravljala hišo, sem določene stvari odpeljala na odpad. Priti na ljubljanski odpad je, kot bi prišel na klinični oddelek večje slovenske bolnišnice. Nisem mogla verjeti! Smetarji te pričakajo v enakih, lepih oblačilih in z zaščitnimi rokavicami, usmerjajo te, občani z avtomobili parkirajo in z velikimi izstopajočimi črkami piše: pločevina, papir, drugi odpadki, steklo v kosu, zdrobljeno steklo. Ali se vi sploh ne zavedate, kaj to je?! Za Italijane je to znanstvena fantastika. Najprej sem ustavila avto in občudovala odpad! Potem pa sem svojo kramo tako kot vsi drugi okoli mene pridno razvrščala v tiste zabojnike. Na misel nam ni prišlo, da bi malce posleparili in kakšno vrečo zabrisali v en sam zaboj.

Tako malo po »slovensko«, po bližnjici, kajne?

Saj ne rečem, da se ne dogaja, ampak v Italiji niti te možnosti, da bi odpadke razvrščali, nimajo. Ločevanje odpadkov je morda v Rimu prilezlo do 23 odstotkov, sicer pa še vedno vse odpadke sežigajo v drugih mestih po Italiji ali celo v tujini, rimska občina pa za to plačuje. Odlaganje odpadkov, še posebej strupenih, je danes odličen posel.

In pri tem je mafija velika igralka?

Na različne načine je zažrta vanj že leta in leta. Mafijske kriminalne organizacije se prilagajajo času tako kot kameleon svoji podlagi in vremenskim razmeram. Denar je danes v javnih naročilih, to je v gradbeništvu (ceste in infrastruktura) in v zdravstvu – v slednjem zaradi javno-zasebnih partnerstev. Zakaj stane ena injekcija v zdravstvenem domu v Milanu en evro, v Palermu pa 3,5 ali 5 evrov? Ker gre preostanek po vseh drugih kanalih. V državi, kjer se dogaja kaj takega, je nekaj hudo narobe, mi je rekel sam guverner dežele Lombardije.

Kakšne so vaše izkušnje z učinkovitostjo italijanskega javnega zdravstva?

Ker je sistem tako razpadel in nimajo sistemskih varovalk, ki pri nas še vedno delujejo, je vse odvisno od posameznika. Imela sem tako dobre kot slabe izkušnje. Zgodb, škandalov o napakah v zdravstvu in napačnem zdravljenju pa je po časopisih vsak dan veliko.

Celoten intervju v Zarji, št. 31, 2. 8. 2016