Reuters

»Živi z ravno dovolj, da ti stvari ne kradejo svobode.« To je le ena izmed maksim nekdanjega urugvajskega predsednika Joseja Mujice, človeka, ki je s svojimi besedami, življenjem in dejanji dokazal, da politiki lahko delujejo tudi v korist človeštva. A ker je eden redkih svoje vrste, si moramo njegove besede toliko bolj vtisniti v spomin, da bomo z njimi lahko opominjali svoje politike.

Pred dobrimi desetimi dnevi so na nacionalni televiziji znova predvajali dokumentarec Human (Človek) francoskega režiserja in fotografa Yanna Arthusa Bertranda, ki je tri leta potoval po našem planetu in se pogovarjal z več kot 2000 ljudmi v 60 državah. Tako je nastal enkraten vpogled v stanje človeštva. Film je pred tremi leti premiero doživel na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, a v resnici bi ga morali predvajati v vsaki šoli zahodnega sveta, da bi otrokom že od malega vcepili dvom o paradigmah moderne družbe.

V drugem delu dokumentarnega filma se avtor sprašuje, ali diktat potrošništva pomeni konec človeštva. Zgodba, ki jo pripoveduje, ni prav nič lepa. Nasprotno: izpovedi ljudi, ki živijo v revščini, so tako brutalno iskrene, da bolijo. Pobiralec smeti iz Brazilije je denimo dejal: »Povedal vam bom, kaj zame pomeni revščina: da želim v šolo, a ne morem; da želim jesti, a nimam hrane; da moja žena in otroci trpijo, a jim ne morem pomagati. Nimam dovolj modrosti, da bi nas rešil iz stanja, v katerem smo. Počutim se fizično in duhovno revnega. In vi bogataši, ki me poslušate, kaj lahko rečete o svojem bogastvu?« In tik po tej izpovedi mlada ruska nova bogatašinja, vsa naličena in svetleča, razloži, da je poanta denarja, da ti omogoča svobodo kupovanja stvari, ki so ti všeč, ker ti olajšajo življenje.

Ko ima gledalec že skorajda solzne oči zaradi ogledala nečlovečnosti, ki jo ta hip živi človeštvo, se v filmu pojavi Jose Mujica, nekdanji urugvajski predsednik, bolj znan kot najrevnejši predsednik na svetu. Yann Arthus Bertrand se je k njemu na kmetijo, kjer živi in je živel tudi v času predsednikovanja, odpravil iskat odgovore, kako se rešiti spon potrošništva, kako razdeliti bogastvo sveta tako, da ljudje iz različnih koncev sveta ne bi več govorili, da je revščina stanje, ki nikoli ne mine, in bi znova postali ljudje iz časov, ko smo si med seboj še znali deliti, ne pa da zaradi denarja sočloveku odvzamemo dom, hrano in preživetje. Takole je dejal Jose Mujica: »Deset let sem bil v zaporu, v samici, od tega sedem let brez knjige. Tako sem imel veliko časa za razmišljanje. Tole sem domislil: ali si zadovoljen z malim, osvobojen vse dodatne prtljage, ker imaš srečo v sebi, ali pa ne boš prišel nikamor. Ne reklamiram revščine, temveč treznost. Toda ker smo iznašli potrošniško družbo, mora gospodarstvo nenehno rasti, sicer je katastrofa. Iznašli smo goro nepotrebnih potreb, nujnost kupovanja novega in odmetavanja starega. Vse to je zapravljanje našega življenja. Ko nekaj kupite, mislite, da to plačate z denarjem, a v resnici plačate z urami svojega življenja, ki ste jih porabili za to, da ste zaslužili denar. Težava pa je v tem, da je življenje edina stvar, ki je denar ne more kupiti. Življenje postaja le vse krajše. Zato ga je škoda tako tratiti.«

Mujica in Frančišek, pridigarja preprostosti. Nenavadno je, da besedam Joseja Mujice verjamemo – zato, ker jih ne pove z vzvišenostjo salonskega filozofa ali preračunljivostjo politika, temveč kot bi življenjsko modrost trosil preprost človek v podobi dobrodušnega dedka. Pa tudi zato, ker živi tako, kakor govori. Sebe je opisal kot človeka, ki je prvi del svojega življenja živel kot kmet na svoji zemlji, nato pa se je odločil, da se bo posvetil spreminjanju družbe. Zaradi svojega prepričanja in boja v gverilskem gibanju Tupamaros je bil trinajst let v zaporu. Prav ta leta so v mnogočem oblikovala njegov pogled na svet: »Mnogo let sem spal na tleh. Če sem dobil vzmetnico, sem bil srečen. Preživel sem skorajda brez vsega, zato so v mojem življenju postale pomembne majhne stvari, vse bolj pa sem omejeval lastnino. Če bi imel veliko stvari, bi veliko časa potratil za to, da bi zanje skrbel. In potem ne bi imel časa za stvari, ki jih imam rad, v svojem primeru za politiko.«

S takimi in podobnimi izjavami je poleg papeža Frančiška postal eden glavnih zvezdnikov, bolje rečeno idolov globalnega protipotrošniškega gibanja. Čeprav si tega ne želi, kajti kot je vedno govoril, živi po svojem prepričanju in ve tudi, da če bi svoj življenjski slog skušal vsiliti drugim, se to ne bi dobro končalo. Res pa je, da je njegova protipotrošniška slava veliko večja v mednarodnem okolju kot pa v Urugvaju. Na svetovni parket ideologije preproščine je stopil 24. septembra 2013, ko je Papa, kot ga imenujejo doma, pred generalno skupščino Združenih narodov spregovoril o diktatu potrošništva in očaral tako tam prisotne kot mednarodno javnost. »Žrtvovali smo stare bogove in zdaj častimo tempelj boga trgovine,« je dejal v španščini, si popravil očala, pogledal v dvorano in nadaljeval kot kakšen očak, ki ga je nujno poslušati: »Ta bog določa naše gospodarstvo, našo politiko, naše navade, naša življenja. Vse se prodaja: pokopališča, porodnišnice, očetje, matere, babice in dedki. Vse je le posel. Povprečen sodoben človek vandra med finančnimi institucijami in rutino pisarne. Sanja o počitnicah, sanja o svobodi, sanja o tem, da bo lahko plačal vse račune vse do dne, ko se bo ustavilo njegovo srce.« Njegov govor je bil krik srca, ki ga v politiki nismo vajeni. »Potrošništvo ni naravno, nasprotuje prihodnosti človeškega rodu. Je civilizacija, ki nasprotuje preprostosti, treznosti, naravnim ciklusom in najbolj pomembnim stvarem človeštva: solidarnosti, družini, prijateljstvu, ljubezni,« je nadaljeval in svet je osupnil nad politikom, ki si upa človeštvu tako naravnost pokazati pravo stanje stvari.

Več v reviji Zarja št., 27. 04. 07. 2017