Šimen Zupančič

Kristijan se je rodil pred 26 leti staršem, ki so po Sloveniji iskali in v Beli krajini našli svojo »hišico v preriji«, imeli so prvo ekološko turistično kmetijo v Sloveniji. Tam je preživel šest tako srečnih let, da se je odločil poiskati srečo na takšni kmetiji tudi sam. Ko je našel kmetijo na Goričkem, ni pomišljal niti za trenutek. Takoj se je počutil doma. Njegova Brigita je na začetku imela nekaj težav s prilagajanjem in udomačevanjem, a danes se je na kmetiji našla, našli so ju somišljeniki, družijo se, okrog njiju pa skačejo trije neukročeni razmršeni otroci.

Na kmetijo sta prišla pred štirimi leti, prvo noč na njej sta prespala v šotoru. »Če bi se danes morala odločiti, se ne bi še enkrat podala na takšno začetno pot,« v smehu priznava Brigita. Imela sta triletnega Tiana in šestmesečnega Gabra, Tian je medtem zrasel v slokega svetlolasega fantiča, ki ga šolata kar doma. Ker v bližini ni waldorfske šole, kamor je v otroštvu hodil Kristijan, sta se odločila, da bosta izkoristila možnost, ki jima jo ponuja država: do devetega razreda osnovne šole lahko starši poučujejo otroka na domu, s Tianom bosta tako naredila vsaj tri razrede. »Brez težav je opravil izpit iz slovenščine in matematike, in to je za prvi razred dovolj,« mi pojasnita in dodata, da večina Prekmurcev in domačinov, ki živijo v vasi Ivanovci okrog njiju, za takšno možnost sploh ni vedela. »Domačini so naju na začetku malo čudno gledali, ker sva pač prišla iz Ljubljane in ker jeva samo zelenjavo, meso pa v skrajni sili, so nama nadeli družinsko ime Korenčkovi. Drugačna sva, ker učiva Tiana kar doma, ker imava nasploh drugačen pogled na življenje in svet okoli nas … ampak počasi prihajajo k nama gledat, kako na primer sadim zelenjavo, v kakšnih skupinah, vse moje zelenjave sploh ne poznajo …« razlaga Brigita, ki je na začetku njune posebne poti pogrešala domače, ti živijo daleč, v Šentvidu pri Ljubljani. »Večkrat sem popokala Gabra in sva šla obiskat moje stare starše in starše, ker tukaj nisem imela nikogar, nobenega prijatelja razen Kristijana.«

Tu sem doma. Kristijan pa se je že prvi dan na posestvu počutil kot doma, sploh ni imel potrebe, da bi kamor koli odhajal. Takoj se je vživel v kmetijo, takoj jo je začel obdelovati, pospravljati, umikati ropotijo, ki se je nabirala leta in leta. Pa popravljati hiško, ki je bila v zelo slabem stanju. »Stene smo zamazali z ilovico, po starem, Brigitin dedek se je kar za glavo prijemal, ker je zidar in priznava le klasične metode, z zidaki,« zadovoljno pojasnjuje Kristijan. Star je 26 let, a neverjetno mirno in zrelo razlaga o vsem v zvezi s kmetijo. In tudi o tem, kako bi rad tudi v okolici ponudil svoje znanje in roke: urejanje okolice, zasaditev vrtov in sadovnjakov, obrezovanje sadnega drevja. Pravi, da ljudje govorijo, da na Goričkem ni dela, a on je prepričan, da se delo da najti, če le hočeš. Okrog nas se lovijo in podijo trije razkuštrani divji otroci: sedemletni Tian, štiriinpolletni Gaber in enaindvajsetmesečna Julija, ki se mimogrede polula na tla, a se zaradi tega nihče ne vznemirja. »Se bo že posušilo, saj je toplo,« meni Kristijan, saj je ozračje res segreto od vročine. Postregli so nam z odličnim grozdnim sokom, ki ga pridelajo sami. Tako kot pridelajo vso zelenjavo, nekaj je shranijo za čez zimo, še ostane jim je precej, in to izmenjajo za tisto, česar sami ne pridelujejo: moko in kašo na primer. So zelo skromna, zelo varčna družina. »S tristo evri na mesec bi sicer lahko preživeli, ampak je treba nekaj več, da lahko vzdržujemo kmetijo in vlagamo v prihodnost. V trgovini kupimo samo včasih malo kruha, če ga Brigita ne speče, pa kosmiče za otroke, mleko … treba je plačati položnice, za vse drugo pa poskrbimo sami,« pojasni Kristijan.

Celoten članek si lahko preberete v 27. številki revije Zarja.