Jure Klobčar

In tako bo vse poletje – zato raje pozabite na veter v laseh in se (kolikor se pač lahko) pripravite na dolgotrajno mariniranje v bržkone največjih zastojih v dosedanji zgodovini države. Rekordi bodo padali na Štajerki.

Moški srednjih let sedi za volanom in bolšči predse; urejen možak, tipičen pripadnik srednjega sloja, tako imenovani slehernik – snažna bela srajca, kravata, zapestna ura … Predirne oči za velikimi očali se zožijo, na čelu se leskečejo kapljice potu. Avto stoji pri miru. Roke se krčevito oklenejo volana, voznikovo dihanje postaja čedalje globlje, ko mu telo zajema stres in ga preplavljala s kortizolom. Daleč pred njim, v razdalji, ki bi se sicer zdela smešna, sedaj pa deluje neskončna, se bohoti znak – delo na cesti. Ujeti v svoje pločevinaste ječe si drugi vozniki in sopotniki v koloni vsak na svoj način krajšajo čas; neka ženska se ogleduje v ogledalu in si šminka ustnice, od dolgotrajnega čakanja razrvani otroci vreščijo skozi okno avtobusa, poslovneži se derejo v telefone. Samotni moški z očali je v vse večji stiski; pot, ki ga sedaj obliva v potokih, končno privabi nadležno muho, ki se je ne more znebiti. Posmehljivo brenčanje, drobno zbadanje žuželčjih nožic, obsedeno trobljenje, blebetanje prometnih informacij po radiu, klokotajoče močvirje pod pazduhami in občutek popolne nemoči so za moškega preveč. In moškemu se sname.

Tako se začne kultni ameriški film Prosti pad (Falling Down) iz leta 1993 z Michaelom Douglasom v glavni vlogi. A kar se zdi fikcija, lahko že letošnje poletje v Sloveniji postane vsakdanja realnost. Naše avtoceste bodo namreč še lep čas dodobra obremenjene z deli, zaradi katerih marsikaterega šoferja že zdaj prime, da bi od besa zagrizel v volan. Na dolenjki bo Dars obnavljal odsek med Bičem in Trebnjem vse do sredine septembra, na primorki od Kozine do Črnega kala se bo promet po 240 dneh delne zapore sprostil šele mesec dni pred prihodom Božička, na štajerki se bodo epske kolone zaradi obnove predorov Golo rebro in Pletovarje vlekle še v poletje 2026. Vse to pomeni, da se bomo na nekaterih najbolj obremenjenih odsekih vrnili desetletja v preteklost, v čase, ko so družine v stoenkah, yugih in golfih po polžje lezle na morje in uprizarjale mukotrpna romanja k sveti morski vodici, v katerih je bila njihova vzdržljivost in tudi enotnost nemalokdaj na resni preizkušnji. »Glede na velik obisk tujih turistov že v času prvomajskih praznikov kaže, da bo letošnje poletje znova med prometno zelo zahtevnimi,« ocenjuje raziskovalec trajnostne mobilnosti, nekdanji predsednik Avto-moto zveze Slovenije (AMZS) Andrej Brglez.  

Odrezana glava slovenske kokoške 

Nikjer ne bo huje kot pred predoroma Golo rebro in Pletovarje na štajerski avtocesti, kjer vse kaže, da bomo že v kratkem priča največjim zastojem v dosedanji zgodovini Slovenije. Sedaj namreč promet ob konicah še teče po dveh pasovih, od konca junija naprej pa bo tako proti Ljubljani kot proti Mariboru ves čas potekal le še po enem – in tako nadaljnjih 90 dni. Ta odsek Štajerke že sedaj komajda požira stalni dotok pločevine; dnevno se po njem zapelje več kot 40.000 vozil, od tega več kot 6.200 tovornjakov. Ko se bo začela poletna selitev narodov na jadransko obalo ter se bodo epopejam slovenskih šoferjev in vzhodnoevropskih kamionarjev pridružile še nepregledne trume avstrijskih, nemških, poljskih, madžarskih, čeških, litovskih in slovaških avtomobilov, avtodomov, prikolic in motorjev, bo kaos popoln. V tem kontekstu je svojevrsten čudež, da se je Dars odločil obnavljati avtoceste sredi poletja, se čudi Andrej Brglez: »Podatki iz preteklih let nam jasno pokažejo, kdaj – ne le v katerem mesecu, temveč skoraj do dneva natančno – in iz katerih smeri se začnejo največji turistični tokovi. Za ta del napovedovanja ne potrebujemo niti vedeževalskih kart niti Googla – na voljo so zelo kakovostni zgodovinski podatki.«

En sam pokvarjen tovornjak – in Štajerka bo doživela poletni infarkt. In kdove, morda bo na to potrebna samo še ena nadležna muha, da se bo kaki rahločutni duši v koloni dokončno odpeljalo. Kandidatov in kandidatk ne bo manjkalo, kajti vsakodnevno se skozi tunela Pletovarje in Golo rebro s trebuhom za kruhom v Ljubljano zapelje okoli 13.500 Štajercev in tudi približno 3.400 Prekmurcev. Velika večina teh uradnikov, šolnikov, poslovnežev, zdravnikov, medicinskih sester in obrtnikov že sedaj vstaja krepko pred šesto ali celo peto uro, da se prebijejo do prestolnice; po novem bodo lahko vstajali še krepko pred najzgodnejšimi ptičicami, vračali pa se bodo proti večeru – speštani kot zrezki. Marsikatera javna agencija in tudi zasebna podjetja so zaposlenim, ki se sicer tudi že po deset ali petnajst let vozijo na delo v Ljubljano, čez poletje odobrili delo od doma. Marsikateri delodajalec – na primer ljubljanski UKC ali šole – pa si tega seveda ne more privoščiti. Trimesečni kolaps ključne žile, po kateri v središče države priteka delovna sila iz vzhodnega konca države, tako utegne imeti širše posledice za celotno skupnost. Za katere pa se zdi, da jih ni predvidel nihče od odgovornih.

Prekletstvo romunskih tovornjakarjev 

Predora na štajerki sta bila odprta daljnega leta 1976, in kot nam je povedal eden izmed uglednih slovenskih strokovnjakov s področja logistike, sta zaradi dotrajanih sten, manjkajočih ventilatorjev in senzorjev komaj še skladna z zahtevanimi varnostnimi standardi (če sploh …). Za nameček je menda ta odsek hudičevo težak za obnovo, ker sta predora povezana z viaduktom, »kar pomeni, da moraš cestišče širiti tako rekoč po zraku«. To je menda tudi razlog, da je Dars tako dolgo odlašal s projektom. Bi pa v tem času lahko vsaj razmislili o alternativnih rešitvah, s katerimi bi dodatno olajšali stisko voznikov in voznic. A vse, do česar so se pri Darsu uspeli dokopati, je napotek, naj narod pač dela obvoz po bližnji regionalni cesti – ki pa je že zdaj na trenutke popolnoma nepretočna. Da bi v tem času ministrstvo za infrastrukturo ali Darsovci v sodelovanju s prav tako državnimi Slovenskimi železnicami organizirali dodatne vlake, ki bi vozili med Mariborom in Ljubljano, ni prišlo na misel ne enim, ne drugim in ne tretjim.

Kaj torej še ostane majhnim? Čeprav bi si marsikdo želel, da bi šle črede bolgarskih in romunskih tovornjakov po tragičnih poteh bizonov na ameriškem Divjem zahodu, »šleperji« na naših avtocestah še ne bodo izumrli in nam odstopili prostora. Naš neimenovani sogovornik namreč poudarja, da slovenska država ne sme dodatno omejevati tranzita od zunaj, saj je Slovenija del Evropske unije, ki temelji na prostem pretoku delovne sile in blaga. »Naša država je na presečišču desetega in petega evropskega prometnega koridorja, zato je za EU ključno, da ostane odprta za promet iz vseh držav. Če bi skušali nagajati romunskim in madžarskim tovornjakarjem, nam bi komisar za promet Apostolos Cicikostas in še Ursula von der Leyen osebno kaj hitro navila ušesa!«

Vrnitev v devetdeseta 

Andrej Brglez praktično edini kanček upanja vidi v pravočasni izmenjavi informacij med evropskimi upravljavci avtocest in Darsom, ki bi moral ažurno ter pošteno obveščati voznike in voznice. »Dars je aktiven deležnik v izmenjavi podatkov tako s sosednjimi kot tudi bolj oddaljenimi državami, iz katerih se bo v prihodnjih mesecih sprožil tajfun pločevine ter potoval preko Slovenije proti Hrvaški in Italiji. To pa ne pomeni, da se bomo zastojem lahko povsem izognili; letos bodo – in veliki bodo. Lahko pa jih vsaj delno omilimo.« Glede na dejstvo, da slovenski avtocestni operater v prometnih informacijah nemalokrat pozabi omeniti na primer dela na primorki, dolžine zamud na štajerki pa gladko deli s tri ali več, se na to žal ne moremo zanesti.

Pustolovkam in pustolovcem na štajerski pa tudi dolenjski in primorski avtocesti ter na ljubljanski obvoznici (ki je odpovedala pokorščino že ob letošnjem prvem maju) tako čez poletje ne ostane drugega, kot da spremljajo prometne informacije in napovedi, jim prilagajajo svoje potovalne načrte ter iščejo razpoložljive obvoze. Kdor lahko, naj gre na vlak, še srečnejši pa bo, komur ne bo treba nikamor – še posebej na telovo ali ob Marijinem vnebovzetju, ko bosta vstali vsa Nemčija in Avstrija. Kdor pa se bo kljub vsemu podal na pot proti daljni obali, naj se pred tem dodobra izuri v čuječnosti, slednjič pa napolni klimo, opremi hladilno torbo z rešilnimi hidracijskimi sredstvi, na zadnjih sedežih razpostavi vzglavnike za naraščaj in obnovi poročno zaobljubo z morebitnim zakoncem. In ko se boste slej ko prej znašli v koloni brez konca ter vam bodo znojne pazduhe cmokale kot pujsi, muhe brenčale in otroci klicali na lulanje – tedaj si na YouTubu zavrtite Vrniva se na najino obalo in si predstavljajte, da ste spet v letu 1990.