Preprost in prisrčen, bi lahko dejala o tem paru, ki se je s trdim delom in vztrajnostjo leta 2011 prvič uvrstil tik pod prvo polovico na seznamu najbogatejše stoterice Slovencev. A temu ne pripisujeta velikega pomena, niti dvema milijonoma evrov čistega dobička ne, ki sta ga s svojimi petimi podjetji ustvarila lani. Čeprav jima denarja ne manjka, se ne vozita s helikopterji – štirje so v njihovi floti. Predrago je in ker sta ekološko usmerjena, k čistejšemu okolju prispevata tako, da se vozita z električnim avtomobilom.

Vzela sta se pri devetnajstih. »Ko sva oznanila, da se bova poročila, stara komaj devetnajst let, nisva bila deležna prav velikega odobravanja. Mama mi je rekla, premlada sta še, a nisva poslušala. Bila sva zaljubljena in vedela sva, da sva ustvarjena drug za drugega. Pri enaindvajsetih se nama je rodila hči edinka, ravno v času, ko je Roman služil vojsko v JLA. Vedno ni bilo lahko, a z dobro voljo in vztrajnostjo gre,« pove Zorka.

Roman je bil kot elektrotehnik zaposlen v hidroelektrarni, Zorka v Elanu. »S službo sem bil zadovoljen, a potreboval sem nove izzive. Odprl sem popoldansko obrt in začel montirati satelitske antene ter se po nekaj letih odločil za izgradnjo kabelskega sistema na Gorenjskem. In prav ta investicija je bila prelomna za najino nadaljnjo življenjsko pot. Pri tridesetih, ko sem pustil redno službo in se podal na svoje, me je oče vprašal, ali se branim belega kruha. Res je bilo nekoliko tvegano, saj nikoli ne veš, kako se bo izšlo, a tisti, ki ima pridne roke, bo vedno našel kaj zase.«

Preberite še

· Dom

Na kaj morate biti pozorni pri nakupu klimatske naprave?

Prvi milijon je najtežje zaslužiti. »Midva sva ga zaslužila s prodajo kabelskega sistema. Takrat sem ocenil, da lahko iz svojega podjetja potegnem največ, in nisem se uštel. Prvih nekaj mesecev po prodaji sem bil nekoliko zmeden in nisem točno vedel, kaj bi počel. Potem pa sva bila z ženo neki dan na letališču in rekel sem ji, da bi šel delat izpit za pilota. Ona pa, če se že odločiš, naredi licenco za pilota helikopterja. In tako sem tudi naredil. Šolanje je trajalo leto dni, zadnji mesec v Franciji, in dobil sem licenco za poklicnega pilota. Kupil sem prvi helikopter in iskal tržno nišo, kar pa v tako majhni državi ni ravno preprosto. Povezal sem svoje znanje in helikopter ter začel ponujati storitve s področja pregledov daljnovodov, posnetkov iz zraka in obdelavo podatkov. Potrebujejo jih za prostorske načrte, najemajo nas geodetska podjetja, pregledujemo daljnovode. Poleg tega oskrbujemo večino planinskih koč v Alpah in izvajamo komercialne prevoze.«

Vedno pa le ni šlo gladko. Leta 2007 so bili tudi žrtev nesrečnega posla v zvezi z AMZS, ki je želela organizirati helikoptersko nujno medicinsko pomoč. »Nabavili smo opremo in izšolali 36 reševalcev. Na 70-urnem tečaju so jim strokovnjaki iz Nemčije predavali o vsem, kar morajo vedeti o helikopterskem reševanju in obnašanju v takšnih intervencijah. Potem pa se je država teden dni po podpisu pogodbe premislila in posel je splaval po vodi.« Roman pove, da jih tako helikopterska nujna medicinska pomoč kot reševanje v gorah še vedno zanimata. V Sloveniji namreč to izvajata le vojska in policija.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 42, izid: 21. 10. 2014).

---