Zarja Jana

Ekonomistka Sonja Biserko je do leta 1991 delala na zunanjem ministrstvu. Po haaški konferenci ga je zapustila in se pridružila protivojnemu gibanju. Iz njega so kasneje nastale mnoge nevladne organizacije, kot so Fond za humanitarno pravo, Žene v črnem in tudi Helsinški odbor za človekove pravice, ki mu že od ustanovitve predseduje.  

Leta 1994 ste ustanovili srbski Helsinški odbor za človekove pravice.

Res je. Naše delo je bilo in je še vedno odvisno od političnega okolja. Največ smo ga imeli med vojno, saj so bile v tistem času človekove pravice množično kratene. Takrat smo se ukvarjali tudi številnimi begunci in manjšinami, ki so doživljale krivice, ponižanja ... Dela je bilo ogromno, saj je vladal radikalni nacionalizem, ki je imel pogubne posledice. Ne le za Srbijo, za vso bivšo državo.

Dvajset let ste izdajali glasilo Helsinška povelja, kar je bilo gotovo pogumno.

Zdaj, ko gledam nazaj, lahko rečem, da smo bili pogumni. Organizirali smo tudi alternativne šolske programe, kar še vedno delamo, prirejali številne okrogle mize in konference, širili demokracijo itd. Zelo sem ponosna na našo založniško dejavnost. Doslej smo izdali že več kot 150 knjig, ki govorijo o Srbiji, o vzrokih in posledicah srbskega nacionalističnega projekta, izdali smo tudi številne publikacije o sojenju pred haaškim sodiščem, srbskem ekstremizmu itd.

Sedaj delate v tako imenovanem velikem regionalnem projektu: pišete o zgodovini Jugoslavije.

Ja, ker se nam zdi, da je čas, da poskušamo napisati objektivno zgodovino Jugoslavije. Mislim, da nam je uspelo, kolikor je le mogoče. Naj povem, da je pri tem našem projektu sodelovalo več kot 50 zgodovinarjev, sociologov, ekonomistov ... iz vseh novonastalih držav. Tako smo že izdali prvo knjigo z naslovom Jugoslavija iz istorijske perspektive (Jugoslavija iz zgodovinske perspektive) in odprli spletno stran: YU-historija. Sedaj pripravljamo novo knjigo, ki bo zajemala obdobje od leta 1980 do 1990. To je čas njenega brutalnega razpada. To delamo za mlajše generacije, saj sem prepričana, da morajo poznati preteklost.

Pravite, da je danes, tako kot za časa Miloševića, medijska slika Srbije porazna.

Aleksandar Vučić, predsednik Srbije, kontrolira večino elektronskih medijev in tabloidov, nadzira tudi lokalne medije, ki so bili privatizirani na zahtevo EU. Sedaj so vsi pod kontrolo Srbske napredne stranke. Opozicijske medije imamo, a niso razširjeni. V bistvu imamo protievropsko vlado in protievropsko opozicijo, ki medsebojno obračunavata preko protievropskih medijev. To ne pomeni, da ne obstajajo tudi proevropski mediji, vendar so v manjšini.

Je v Srbiji res tako težko dobiti zaposlitev?

V resnici imamo samo strankarski trg dela. Če nisi v pravi stranki, dela ne dobiš. Tako je vedno bilo, to ni nič novega. Zato ni čudno, da odide vsako leto v tujino od 50 do 60 tisoč mladih, ki doma nimajo nobene prihodnosti. Že kot srednješolci se mladi opredeljujejo za poklice, ki so iskani na zahodu, in se učijo jezikov držav, kamor hočejo oditi.

Več v reviji Zarja Jana št. 6, 11. 2. 2020