Neva Železnik

»Sto let hitro mine. Včasih imam občutek, da sem šele začela zares živeti,« še pove. Rodila se je v Motniku pri Celju v kmečko-delavski družini. Imela je štiri sestre in enega brata. »Bogati nismo bili, ampak nam ni bilo nič hudega.« Končala je Državno trgovsko akademijo in bila večino svoje delovne dobe vodja za izračun normativov osebnih dohodkov v Petrolu v Ljubljani. Upokojila se je pri petinpetdesetih letih, s petintridesetletno delovno dobo. »Torej sem v pokoju že 45 let.«

Nisva bila za skupaj

Vmes se je poročila. »Moj mož je bil Vlado Habjan, pisatelj in zgodovinar, ki se je že leta 1941 priključil partizanom in bil med drugim politični komisar bataljona. Po vojni je delal na dveh ministrstvih, hkrati pa je bil literarni urednik Radia Ljubljana. Leta 1959 je izgubil službo, bil je tudi zaprt in izločen iz javnega življenja. Postal je svobodni književnik in preučeval NOB, celjske kneze, Slomškovo delo in zgodovinske dogodke. Leta 1988 je bil ustanovitelj in prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa,« pojasni in pove, da sta kmalu po poroki ugotovila, da nista za skupaj. »On je bil ves čas med knjigami in v politiki, jaz pa sem hotela uživati in se veseliti življenja.«

Ko se je ločila, je živela z edinko Bojano. Ni se več poročila. Ima dva vnuka, Boruta in Uršo, ter dva pravnuka, Nilo in Nika. Vsi jo obiskujejo, hčerka, mag. socioloških znanosti v pokoju, na koncu direktorica strokovne službe pri Varuhu človekovih pravic, vsaj dvakrat na teden, vsak dan pa se slišita po telefonu. 

Red zaslug

Ker je hotela biti tudi upokojena koristna, je bila dolga leta brezplačna tajnica Zveze borcev Rožne doline, kjer je stanovala, pa vedno je pomagala ljudem v stiski, če je le lahko. Za svoje zelo prizadevno poklicno delo je bila nagrajena s priznanjem red zaslug za ljudstvo s srebrno zvezdo. »Podeljevali so ga za izjemne zasluge v izgradnji socializma in socialističnih samoupravnih odnosov, za organiziranje in krepitev splošne ljudske obrambe, varnosti in neodvisnosti države, kot tudi za zasluge na področju gospodarstva, znanosti in kulture,« našteje skoraj na izust.

Dom je pa dober

V Dom starejših Kolezija je prišla pred petimi leti, ko ni več mogla sama skrbeti zase. »Z nego v domu sem izjemno zadovoljna. Tudi hrana je dobra, zaposleni pa prizadevni in prijazni, čeprav so slabo plačani in jih je premalo.« Vsako jutro jo že pred zajtrkom umijejo, oblečejo in posadijo v voziček. »Kožo obraza pa si negujem sama. Vedno uporabljam poseben tonik in kremo, ki mi ju prinese hčerka.« Vse življenje je bila rada urejena in negovana in takšna je še danes.

Po zajtrku bere in klepeta po telefonu. »Ob 12. uri imamo kosilo in potem počivam. Vmes mi tudi zamenjajo plenico.« Že dve leti ne hodi, ker je padla, in zdaj se boji, da bi si zlomila kolk. Potem je na vrsti malica, nato nočna nega in ob šestih zvečer večerja. Potem gleda televizijo. Najraje politično-informativne in športne oddaje, včasih tudi nadaljevanke.

»Po duši sem levičarka in mi gredo starokopitni politiki na živce, sploh tisti, ki lažejo in vnašajo razdor med ljudi le zato, da bi prišli na oblast.« Pravi, da je vedno na strani ponižanih in razžaljenih ter da ne prenese ljudi, ki izkoriščajo druge, mislijo le nase in na dobiček.

Rada živi

Čeprav že dve leti leži v postelji, zelo rada živi in jo še prav vse zanima. Veliko bere. Predvsem dnevno časopisje, Razvedrilo, Nedeljski dnevnik, pa tudi Jano in Lady. Vsak dan gleda tudi Poročila, Dnevnik in Odmeve. Pa tudi zabavne oddaje: Vem, Besedolov … Rada tudi rešuje križanke. Od vseh športov pa najraje gleda skoke, alpsko smučanje, ker so naša dekleta in fantje več kot imenitni. Obožuje tudi kolesarstvo. 

Ko že odhajamo, pravi, da je edina slaba stran visoke starosti, da vsi prijatelji in prijateljice umrejo pred teboj. Tako v svoji generaciji ostaneš sam. Naša sogovornica je sicer zdrava. Jemlje le eno samo zdravilo: proti visokemu tlaku. In to eno tableto na dan.