Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana

Zdenko so v zadnjih dveh, treh letih namreč precej zapustile življenjske moči. »To je kar težko dojeti, ker je bila vedno tako polna življenja,« je dejala medicinska sestra Urška Ostrožnik, ki jo pozna že več kot dvajset let. Tudi staranje ljudi z Downovim sindromom je pogosto povezano z bolj ali manj resnimi zdravstvenimi težavami. Zdenka se je po naključju rešila starostne sladkorne bolezni, a jo je v kremplje ujela demenca, zaradi katere zdaj živi v svojem svetu. A četudi se zdi, da se ne zaveda, kaj se dogaja okoli nje, skrbijo zanjo, kot da se ni nič spremenilo. Vsako jutro počakajo, da se zbudi, jo uredijo in lepo oblečejo, ji pripravijo zajtrk, nato pa jo odpeljejo med druge uporabnike centra. »Tudi jaz bi si želela, da me nekdo tako lepo uredi, če bi bila v taki situaciji,« je dejala Petra Zakonšek, delovna inštruktorica, ki dopoldne skrbi za Zdenko in še za tri druge stanovalce bivalne enote. Od 150 uporabnikov VDC-ja jih 17 živi v stanovanjskih skupinah, ki jim nadomeščajo dom. Nameščeni so v dveh hišah pri zagorskem ribniku in v mansardi centra, kjer živi deset gibalno najbolj oviranih uporabnikov. Živeti skušajo čim samostojneje, zato sodelujejo, kjerkoli le lahko; sami si perejo, likajo, tudi skuhajo, nakupujejo v spremstvu podporne osebe stanovanjske skupine. O bivalnih skupinah so v VDC-ju začeli razmišljati, ko so svojci uporabnikov vedno bolj spraševali, kaj bo z njihovimi otroki, ko njih ne bo več. Domovi za ostarele, kjer ti ljudje največkrat končajo, namreč nikakor niso primerni zanje. Zdenka je takrat že dolgo živela v izlaškem domu za starejše občane, in ko se je začelo govoriti o bivalni enoti, je rekla, da bo prva stanovalka. »Že naslednji dan je prinesla prvo vrečko s svojimi stvarmi. Počasi je znosila vse in je bila edina stanovalka, ki je sploh ni bilo treba seliti,« se je smejala Heda Kovač, socialna delavka in namestnica direktorice centra, ki je takrat imela Zdenko v svoji skupini.

Hitro je zlezla pod kožo. Srečali smo se v dnevnem prostoru bivalne enote, kjer nas je s svojimi spremljevalci pričakala tudi lepo urejena Zdenka. O njej so govorili s tako naklonjenostjo, pozornostjo in skrbjo, da sem večkrat pomislila, kako bi bilo lepo, če bi vsi ljudje imeli možnost tako dobre oskrbe in posluha. »Vsak bi se želel tako postarati,« so se strinjale Urška, Petra in Heda. »Naša Petra že po izrazu na Zdenkinem obrazu ali njenih gibih in vedenju ve, ali je kaj narobe ali drugače,« je povedala direktorica centra Špela Režun. Zdenka si gotovo zasluži lepo jesen življenja, čeprav ji ni bilo vedno najlaže, a je vseskozi premogla ogromno energije in veselja. V mladosti je živela z mamo, bili sta zelo povezani. Mama je čistila po Zagorju, Zdenka pa je hodila z njo, vsi so ju poznali. Zdenka je bila namreč vedno zelo družabna in je z lahkoto navezovala stike. »Hitro ti je zlezla pod kožo,« je pokimala Petra. Ko mama ni zmogla več skrbeti zase, je šla v dom starejših občanov, z njo pa tudi Zdenka, ker pač ni imela kam drugam, čeprav je bilo jasno, da to res ni primerna ustanova zanjo. A se je prilagodila. Dopoldneve je preživljala v dnevni enoti VDC-ja in tam delala, obkrožena s sebi enakimi, popoldne pa se je sama z avtobusom vozila v dom na Izlake. V centru imajo več kot deset oseb z Downovim sindromom, različnih starosti. »Pred drugimi imajo to prednost, da so komunikativni in jim ni težko vzpostaviti stika z neznanimi ljudmi, upajo se izpostavljati. Pri nas so vključeni v vse interesne dejavnosti. Veliko jih pleše, smučajo, eni hodijo celo v glasbeno šolo, imamo harmonikarja ... Več delajo svojci ali šola z njimi, večji je napredek. Treba jim je prisluhniti in se odzivati na sporočila njihovega vedenja,« je razložila Heda.

Več v reviji Zarja Jana, 11.2.2020