Jaka Ivančič

Spodaj se lesketa morje Tržaškega zaliva, zgoraj se zeleni gozd – krasen dan za biti živ je to, a če je že res treba umreti, je ankaransko pokopališče vsekakor kotiček, kjer bi se dalo prav lepo prebiti večnost. Tisti prelepi razgledi v vse smeri sploh še niso vse, to čisto novo – in pretežno še prazno – pokopališče je tudi nagrajeni arhitekturni biser. Skupina arhitektov, ki ga je oblikovala (VOID arhitektura in Studio AKKA), je dobila Plečnikovo nagrado, najvišje nacionalno priznanje stroke, v kategoriji javni prostor, potem je prišla pa še nagrada občinstva na arhitekturnem festivalu Odprte hiše Slovenije.

In tudi to še ni vse: pokopališče ima predzgodovino, ki bi zlahka navdihnila kakšnega režiserja z izostrenim smislom za črni humor.

Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš

Na novo pokopališče so v Ankaranu čakali več kot dvajset let – projekt so zastavili že v devetdesetih, ko je Ankaran spadal še v koprsko občino, ta si je potem premislila in spremenila namembnost zemljišča, ga prodala zasebniku, temu se je pa zdelo, da ima naselje turističnih vil večji komercialni potencial kot pokopališče, čeprav so že začeli postavljati mrliško vežico. Vse je kazalo, da bodo morali Ankarančani svoje pokojnike še naprej pokopavati na različnih pokopališčih v okolici. A tudi vile niso bile nikoli dograjene, ker so bili ljudje proti, zares zelo proti, pa KPK in kriminalisti tudi, in je potem leta 2017  občina, tokrat nova,  ankaranska – prav prodaja pokopališča zasebniku naj bi bila vzrok, da so Ankarančani zahtevali odcepitev od Kopra in njegovega tedanjega župana – zemljišče pridobila nazaj in rekla, gremo nazaj na plan A, tu bo pokopališče. Ne bi nič zamerili zapletom, če bi tu odnehali, pa niso. Zamude so se kopičile, pokopališče bi moralo biti končano novembra 2023, potem maja lani, nazadnje se je pa občina sprla z gradbincem in odstopila od pogodbe. Pokopališče so končno odprli marca letos.

Srčno upamo, da Matevž Luzar že piše scenarij.

Jaka Ivančič

Na sončen dan se vidi neskončno daleč

Zelo sodoben kraj počitka je to, pravzaprav je park na brežini, nima zunanje ograje, ki bi ločevala svet živih od sveta mrtvih, z ograjo v barvi fliša so obdana le tri razpotegnjena grobna polja v terasah nad poslovilnim objektom, na njih je skupaj 536 grobov, nekaj je klasičnih, teh je najmanj, večina je talnih žarnih in še nekaj zidnih, pa polje za raztros pepela. Da bo park »čez nekaj let, ko bodo zrasla drevesa, veličastno zaživel«, je napovedal ankaranski župan. A nismo še čisto tam, na novo zasajena drevesa so premajhna, da bi dajala senco, zato je pokopališče predvsem zelo … sončno. Bela steza se serpentinasto pne med terasami. Daleč spodaj je morje, na vrhu hriba borov gozd. Niže spodaj so parkirišča, več manjših namesto enega velikanskega, najvišje je postavljeno tisto, namenjeno invalidom.

Kljub temu da je zasedenih grobov malo, pa je že mogoče videti, da tole ne bo eno tistih kičastih pokopališč, kjer ljudje podivjano postavljajo nagrobnike vsak po svojem okusu – vsi postavljeni nagrobniki so enotni, vsi enakih mer in iz enakega kamna, kraškega apnenca, tradicionalnega materiala sredozemskih pokopališč.

Končno doma

Na novem pokopališču je za zdaj le nekaj grobov, čeprav je občina pod določenimi pogoji obljubila subvencije za prekop pokojnih Ankarančanov z drugih pokopališč. Smo jih vprašali, ali si lahko grob najame kdorkoli, pa so na občini previdno rekli, eee … načeloma je pokopališče namenjeno lokalnim prebivalcem, seveda pa se držimo zakona in ne moremo nikomur prepovedati najema groba.